zgodba
Novica o usodnem atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja je 22. novembra leta 1963 pretresla ameriško in svetovno javnost. V dneh, ki so sledili, so bili vsi pogledi uprti v Kennedyjevo vdovo, prvo damo Jacqueline Kennedy. Zgodba nas popelje v njen svet. Medtem ko se je z otroki spopadala s travmatično izgubo, bolečino in žalovanjem, je morala poskrbeti, da sta se zapuščina Kennedyjevega predsednikovanja in njegova javna podoba za vselej vtisnili v spomin.
Čilski režiser Pablo Larraín (Klub, Neruda) je z izjemno Natalie Portman v naslovni vlogi ustvaril pretresljiv, intimen in izviren film o enem najbolj prelomnih in tragičnih trenutkov ameriške zgodovine, v katerem atentat na Johna F. Kennedyja doživljamo skozi oči ikonične prve dame Jackie Kennedy. Najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.
iz prve roke
»Prva krogla je predsednika zadela v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, je zdrobila desni del njegove lobanje. Kennedyjeva 34-letna soproga Jacqueline je sedela ob njem. Tik ob njem. Kako je to doživljala ona? Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči vsega sveta uperjene vanjo? Jackie je bila kraljica brez krone, ki je na en mah izgubila prestol in moža. Jacqueline Kennedy, elegantna, sofisticirana in predmet poželenja, je bila ena najpogosteje fotografiranih žensk 20. stoletja. O njej so napisali na stotine knjig, posneli nešteto filmov in televizijskih serij. Pa vendar o njej vemo malo. Skrajno zadržana, zagonetna Jackie je čisto mogoče najbolj neznana znana osebnost našega časa. Rad si mislim, da je nikoli ne bomo povsem razvozlali. Nikoli ne bomo vedeli, kako je dišala ali kako so se ji ob pogovoru zaiskrile oči. Lahko le raziskujemo. In sestavimo film iz fragmentov, iz delnih spominov, krajev, idej, podob, ljudi. Kennedy je umrl mlad, njegove kratke predsedniške kariere je bilo nenadoma konec, njegovim dosežkom je grozila pozaba. Kljub ohromelosti zaradi lastne travme pa se je Jacqueline Kennedy zavedala, da mora nekdo dokončati njegovo zgodbo. V pičlih nekaj dneh je uspela iz moža napraviti legendo. Začrtala je njegovo javno podobo in utrdila njegovo zapuščino. Ob tem pa je tudi sama postala ikona, ki jo bo svet za vselej poznal preprosto kot Jackie.«
– Pablo Larraín, režiser
portret avtorja
Pablo Larraín (1976, Santiago, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (No, 2012) smo si leta 2013 ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerec Klub je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V letu 2016 se je Larraín kar z dvema naslovoma lotil reinvencije žanra biografskega filma. Tako Neruda o usodi čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude kot portret nekdanje ameriške prve dame Jackie – prvi je doživel premiero v Štirinajstih dneh režiserjev letošnjega Cannesa, drugi v Benetkah – žanjeta navdušenje kritike in občinstev.
kritike
»Briljantno zgrajena karakterna študija, ki se na vsakem koraku ogne standardni formi filmske biografije, prikaže izmučeno in razdvojeno Jackie, kako skuša lasten pogled, lastno zapuščino in, kar je najtežje, lastno bolečino iztrgati tragediji, ki jo doživljajo milijoni ljudi. Film, ki provokativno in nesentimentalno podeli spekulativni glas njenim najbolj zasebnim pogledom na poroko, vero in samopodobo, podžiga pa ga kompleksna, skrbno niansirana igra Natalie Portman, bo morda odvrnil gledalce, ki pričakujejo bolj konvencionalno sočuten zgodovinski portret. Toda čilski režiser si je s prvim angleško govorečim filmom zopet utrdil status enega najbolj drznih in izjemnih političnih filmarjev svoje generacije.«
– Guy Lodge, Variety
»Je dobra igra in je tisto, kar doseže Natalie Portman v filmu Jackie Pabla Larraína. Oskarjevka se v bržkone najbolj siloviti predstavi svoje kariere poglobi v dušo Jacqueline Kennedy kot še nihče doslej in prisili gledalca, da uzre njen lik v novi in mnogo bolj kompleksni luči.«
– Zack Sharf, IndieWire
»Edinstvena vizija brezkompromisnega režiserja, ki se čisto slučajno loteva ene najslovitejših žensk v ameriški zgodovini. Toda Jackie ni vaba za oskarje. Je preprosto sijajen film.«
– Nigel M Smith, The Guardian
»Jackie Pabla Larraína, ki je prej kot biografski film esej o zgodovini in ljudeh, ki se vanjo zapišejo, je eleganten in skrajno inteligenten poskus počlovečiti legendo – hkrati pa pokaže, da se njegov subjekt še kako zaveda, kaj pomeni postati legenda. Natalie Portman briljira v najbolj zahtevni in kompleksni vlogi doslej /…/. Larraínova izjemno razgibana vizualna invencija in obvladovanje kompleksne strukture nas opomnita, kako bistveno zna ustvarjalen režiser predrugačiti film, ki bi lahko izzvenel povsem konvencionalno.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Jackie je tisto, kar se zgodi, ko se spopadeta dve povsem različni senzibiliteti – Goljat prestižne hollywoodske produkcije in David v podobi igrive, idiosinkratične inteligence Pabla Larraína. Težko je reči, ali je razlog izčrpanost žanra s klišeji prežete kostumske biografije ali robustna živahnost Larraínove režije. Vendar na veliko veselje tistih, ki nas ta edinstveni režiser neskončno navdušuje in izziva, ter na bržkone grozo in nemo osuplost drugih, ki so pričakovali film tipa Tragedija v Camelotu: zgodba Jackie Kennedy, Larraín ta dvoboj prepričljivo dobi.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Jackie vas zmelje s svojo veličastnostjo, s svojo epsko upodobitvijo pogreba in tistega strahotnega trenutka v kabrioletu (poustvarjenega s popolno natančnostjo, vključno z rahlim tresenjem 16-milimetrskega posnetka). A tisto, kar pri gledalcu zapusti trajen vtis, je njegova izjemna intelektualna moč: JFK je spremenil politiko v konstrukcijo javne podobe in njegova žena je to delo nadaljevala, ko ga ni mogel nihče drug.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Larraín blesti, ko krmari po zahrbtnih vodah notranje politike Bele hiše, in v enaki meri, ko poustvarja trenutke intenzivnega, čeravno otopelega zasebnega trpljenja.«
– John Bleasdale, CineVue
»Izjemno delo režiserja na pragu mainstreama. Zavedaš se, da ameriškemu filmarju kaj takega bržkone ne bi uspelo.«
– Rory O’Connor, The Film Stage
»Ne spomnim se filma, ki bi me v zadnjem času spravil v tako ekstazo. Jackie me je popolnoma osupnila in me kot umetnika navdala s ponižnostjo in spoštovanjem. Film Pabla Larraína je razdrobljen, a nikoli razpršen, eteričen, a ves čas precizen; ravno tako organiziran kot organski in svoboden.
Jackie se ob veličastni in dezorientirajoči glasbeni spremljavi Mice Levi giblje med preteklostjo in prihodnostjo v obupanem iskanju ‘Jackie O.’. Ni je težko najti. Natalie Portman s sijajnim slogom in izjemno rahločutnostjo preseže samo sebe. Od načina hoje do glasovne modulacije, od smeha do molka – igralka na novo definira sodobno igro. Inherentno priložnost, ki jo ponuja vloga, sublimira v nekaj drzno umrljivega; lahko bi kar umrla pred našimi očmi, se ubila in zaživela v večnosti.
Scenarij Noaha Oppenheima ji priskrbi tiste zemljo stresajoče trenutke implozije, ko tektonske plošče njegovih spretno prepletenih kronologij mojstrsko trkajo druga ob drugo, Portmanova pa kot omamljena pleše in se spotika po tektonski prelomnici. Jackie je čista poezija, zgodba o zlomljenem srcu in izgubljenih idealih ženske, obdarjene s toksično močjo. Vsak posnetek, vsak kostum, vsaka vrstica z lahkotno virtuoznostjo najde svoje mesto.
Dvorano sem zapustil s silovito željo, da bi bil boljši, da bi ustvaril nekaj neizbrisnega in trajnega. Med gledanjem sem imel pogosto občutek, da bom bruhnil v jok. Šele kasneje tistega večera sem se zavedel, da ne zadržujem solz žalosti, ampak solze osuplosti nad nadarjenostjo skupine izjemnih umetnikov, ki se vedno znova borijo za film, kakršen je bil nekoč.
Tega se ni mogoče naučiti. Ali ponarediti. Ne more biti pravilno, ne more biti napačno. Lahko samo je.«
– Xavier Dolan, »Directors on Directors«, Variety
»In res, ko gledate Jackie, ki jo je posnel čilski auteur Pablo Larraín (Ne, Klub, Neruda), se zdi, kot da so jo pustili živo le zato, da bi lahko odigrala svojo življenjsko vlogo – ne vloge Prve dame, temveč vlogo Prve vdove. /…/ Zdaj, ko je njen mož mrtev in ko se je znebila njegove sence ( ja, Bela hiša je bila kletka), lahko vsaj za hip –»for one brief shining moment«, če naj parafraziram njeno repliko o Camelotu, ki je obstajal le »for one brief shining moment« – prevzame oblast. Za trenutek je lahko njena beseda zadnja. In ljudstvo je gledalo pogreb – od začetka do konca. Toda gledali niso pogreba, temveč njo, Jackie. Vsaj na pogrebu je zasenčila svojega moža. Na stenah Bele hiše bodo kmalu druge slike. In ko gre spat, strmi v temo: »Je to vse?«« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»S potenciranjem čustev in hladnokrvnosti ter z opazno spremenjenim glasom bi Natalie Portman pri drugih režiserjih morda povsem prevzela fokus filma, ki bi tako postal monodrama. A Larraín z že omenjenimi pristopi in s tem, da od vsakega člana zasedbe dobi mojstrsko in zanj oz. zanjo netipično igro, ustvari film, ki je več kot le igra Natalie Portman. Pri tem filmu je pustil ves političen in verski naboj, ki bi ga protagonistka sama nedvomno zagovarjala, pa čeprav lahko to odtuji kakega gledalca.«
– Igor Harb, Vikend
»Biografska drama Jackie je film, ki se uvršča med boljše izdelke lanskega leta. Scenarist Noah Oppenheim, režiser Pablo Larrain ter glavna igralca Natalie Portman in Peter Sarsgaard so poskrbeli, da lahko govorimo o sijajnem scenariju, sijajni režiji ter več kot prepričljivi igri. /…/ Ritem filma je brezhiben, ne le zaradi dinamike samega podajanja pripovedi, temveč tudi zaradi stilskih sredstev, kot je naglo drsenje kamere v prizorih, ki poudarjajo tenzijo, statična kamera v simetričnih scenah, počasni premiki kamere iz dvignjene pozicije, ki sledijo igralki ob veličastnih prizorih, ki so polni drame že zaradi same realnosti, ki jo ponazarjajo /…/. /…/ Glasba in zvoki v filmu so tisto, kar film približa mojstru srhljivega žanra, Davidu Lynchu. Mulholland Drive je namreč prva vzporedna asociacija, ki nam jo prav zaradi načina snemanja in glasbene naracije prikliče v spomin, ko skušamo film umestiti v knjižnico že obstoječega. Oba filma povezuje prav umetnost suspenza.«
– Simona Jerala, RA Študent
»Natalie Portman fenomenalno uteleša nekdanjo prvo damo, pri čemer se je ne trudi posnemati, kar so v tej vlogi počele igralke pred njo. Natalie Portman dobesedno vstopa v lik Jackie Kennedy v svojem lovljenju ravnotežja med žalostjo, dolžnostjo in močjo. /…/ Posebno čustvenost je Larrain dosegel z dokumentarnimi posnetki Kennedyjevega pogreba, ki se odlično vklapljajo v ozadje filma in Jackiejino interpretacijo dogodkov. Celotno zgodbo zaokrožata glasba Mice Levi in pesem iz muzikala Camelot v izvedbi Richarda Burtona. Slednja je pomembna za razumevanje občutij glavne junakinje. /…/ Film Jackie je neprecenljiv vpogled v um in srce zelo tragične osebe, ki je bil posnet v pravem političnem in družbenem trenutku.«
– Jožica Grgič, Delo