zgodba
Dvanajstletna Regan se začne čudno obnašati. Preklinja, govori s tujim glasom in kaže nadnaravno moč. Dekličina obupana mati zaman išče odgovor pri zdravnikih. Ostane ji le še eno upanje: izganjalec hudiča.
zanimivosti
Izganjalec hudiča je prva grozljivka, ki je prejela nominacijo za oskarja za najboljši film. Film je bil sicer nominiran v desetih kategorijah, nazadnje pa je zmagal v dveh: poleg scenarija je bil nagrajen tudi zvok.
Nova digitalna kopija je pod režiserjevim nadzorom nastala iz restavriranih slikovnih in avdio elementov.
iz prve roke
»Naš cilj je bil posneti zgodbo o skrivnostih vere. Potem pa se je film začel pojavljati na vrhu lestvic ‘najbolj strašljivih filmov’ in ‘najboljših grozljivk’ vseh časov. Nismo mogli več zanikati percepcije javnosti. Ko mi je Blatty očital, da sem spodkopal moralno jedro filma, sem mu odgovoril, da se širokousti, hkrati pa še naprej pobira dobiček od moje ‘amoralne različice’ njegove ‘mojstrovine’. /…/ Čeprav sporočilo ni izrecno podano, je po mojem mnenju zaključek jasen: dobro zmaga nad zlim. Ne vsakič in morda ne za vedno, a v tem primeru zagotovo. Če pogledam nazaj, mislim, da gre uspeh filma pripisati napetosti med Blattyjevim skrbno zgrajenim scenarijem, ki temelji na absolutni veri, in mojim improvizacijskim, agnostičnim pristopom do njega. Kot pravi Blatty sam, je imel tako pri knjigi kot pri filmu apostolski namen, medtem ko sem jaz preprosto hotel povedati dobro zgodbo. Konec je zame inherenten: deklica je bila obsedena in izganjanje je uspelo. Blatty je hotel, da to poudarim, jaz pa sem naredil vse, da bi se poudarjanju izognil. /…/ Mislim, da ljudje v Izganjalcu hudiča vidijo tisto, kar hočejo. Če so prepričani, da je svet mračen in zlovešč kraj, kjer vlada satan, bodo v filmu to tudi našli. Če pa – tako kot jaz – verjamejo, da v nas nenehno poteka boj in da včasih zmaga dobro, potem je v filmu tudi to. /…/ Življenje je velikansko darilo, hkrati pa velik misterij. O tem govori Izganjalec hudiča.«
– William Friedkin
portret avtorja
Ameriški režiser William Friedkin, rojen leta 1935, je najbolj znan po filmih Francoska zveza (The French Connection, 1971) in Izganjalec hudiča (1973). Prvi mu je prinesel oskarja za najboljšo režijo, drugi pa za najboljši izvirni scenarij in najboljši zvok. Friedkinov zadnji igrani film Morilec Joe (Killer Joe, 2011), brutalno črno komedijo z Matthewom McConaugheyjem, smo si lahko ogledali tudi v Kinodvoru. K temi izganjanja hudiča se je režiser vrnil leta 2017 z dokumentarcem The Devil and Father Amorth, zgodbo o glavnem vatikanskem izganjalcu hudiča in njegovem zadnjem primeru. Leta 2019 je bil na festivalu v Benetkah predvajan filmski esej režiserja Alexandra O. Philippa Leap of Faith: William Friedkin on The Exorcist.
kritike
»Enako nepopisno grozljiv kot tistega dne, ko je prvič prišel v kinodvorane.«
– Martin Scorsese, The Daily Beast
»Če bi radi, da vas kaj pošteno pretrese – in sam sem med gledanjem filma ugotovil, da hočem ravno to – si oglejte Izganjalca hudiča, film, ki vam bo pognal strah v kosti.«
– Stanley Kauffmann, The New Republic, 1974
»Filmi le redko naredijo tako močan vtis. /…/ Izganjalec hudiča ne ostane na platnu; to je čelni napad na gledalca. /…/ Če so filmi poleg drugega priložnost za eskapizem, potem je Izganjalec hudiča eden najbolj učinkovitih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times, 1973
»Enkraten film, ki mu je usojeno, da postane klasika med grozljivkami. /…/ Naj zadošča, če povem, da česa takega na platnu še nismo videli.«
– Joe Dante, Castle of Frankenstein, 1974
»/…/ elegantna okultistična traparija /…/. Film je praktično nemogoče gledati do konca. /…/ Izganjalec hudiča postavi nov standard za najnižjo vrsto grotesknih posebnih učinkov.«
– Vincent Canby, The New York Times, 1973
»Nič drugega kot religiozna pornografija /…/.«
– Jon Landau, Rolling Stone, 1974
»[Rosemaryjin otrok (1968) in Izganjalec hudiča (1973)] sta nasilna in odvratna dejanja prikazala z eksplicitnostjo, kakršni do tedaj nismo bili priča. Prizor, v katerem obsedena Regan bruhne v obraz duhovnika, ki se sklanja nadnjo, zakoliči nov standard grozljivih filmskih podob.«
– David Bordwell & Kristin Thompson, Film Art: An Introduction
»Izganjalec hudiča je bil huda preizkušnja. Ljudje so omedlevali, doživljali histerične napade … Lastniki kinematografov so imeli pripravljene vrečke za bruhanje za tiste, ki niso mogli obdržati kosila v želodcu. Gledalci, ki so bili prepričani, da jih je – ali pa njihove bližnje – obsedel hudič, so katoliško cerkev preplavili s prošnjami za obrede izganjanja. Predstavnik Škotske cerkve je zapisal, da bi se raje ‘okopal v prašičjem gnoju kot gledal ta film’.«
– Peter Biskind, Easy Riders, Raging Bulls
»Izganjalec hudiča je ob prihodu v kinodvorane naletel na silovite odzive. Film so obtožili, da je dosegel novo kulturno dno, hkrati pa so v New Yorku, Los Angelesu in drugod morali najti nove kinodvorane, da bi sprejeli množice gledalcev. Filmske podobe so odražale duha našega naroda. Spektakel o obsedenosti je nagovarjal in zrcalil naše najgloblje strahove in želje, tiste, ki jih dotlej ni raziskal še noben film. Najbolj strašljivo sporočilo filma je, da je osebna identiteta nekaj krhkega; nekaj, kar lahko hitro izgubimo. Regan v podobi Linde Blair je s svojim rjovenjem utelešenje domačnosti srednjega razreda, prazna maska, ki jo zlahka vzamejo v oblast potlačene sile. /…/ Gre za izraz strahu, da se pod osebnostjo, ki jo kažemo drugim, skrivajo sile, ki lahko vsak trenutek bruhnejo na plan in izbrišejo sleherno sled samonadzora in osebne identitete.«
– Noël Carroll, Film Quarterly, 1981
»Friedkinova ideja je bila obuditi moč romana s pomočjo pripovednega ‘dvojnega registra’: najprej pripraviti teren z osredotočenjem na družbeno konstrukcijo prizorišča (visoki srednji razred), potem pa v to verjetno situacijo vplesti popolnoma anomalno dejstvo. Poteza deluje, ker namiguje na podobnost med obsedenostjo in boleznijo (Regan praktično ves čas trajanja filma leži v postelji v svoji sobi, kot da bi jo mučila gripa) in ker nam grozi z realno in vsakdanjo prisotnostjo hudiča. Že sama ideja obravnavanja demonske obsedenosti kot nečesa, kar sprva daje videz zdravstvene težave, na simbolični ravni predstavlja razlog, zakaj se Izganjalec hudiča tako zelo uspešno dotakne najbolj mračnih kotičkov naše domišljije.«
– Roy Menarini, William Friedkin, 2002