zgodba
Globoko v gozdovih Piemonta na severozahodu Italije raste redki in nadvse cenjeni beli tartuf iz Albe. Edini, ki vedo, kje ga iskati, so posebej izurjeni psi in njihovi človeški kompanjoni: peščica priletnih možakarjev s sprehajalnimi palicami in iskrivim smislom za humor. Medtem ko dragoceni gomolj na svetovnem kulinaričnem trgu dosega astronomske vsote, se zdi, da so ti poskočni starčki odkrili nekaj veliko bolj dragocenega: skrivnost polnega in srečnega življenja.
iz prve roke
»Pravljični gozdovi Piemonta v Italiji skrivajo dragocenost. Ob koreninah visokih hrastov raste beli tartuf iz Albe. Nihče ne ve, zakaj raste ravno tam. Nekateri pravijo, da lahko uspeva le ob vznožju drevesa, v katerega je udarila strela. Drugi menijo, da na njegovo rast vplivajo lunine mene ali pa magnetna polja. Nekateri celo verjamejo, da gre za delo čarovnic. Ko tartuf dozori, oddaja edinstveno aromo, sladek in zapeljiv podzemni vonj, ki povsem začara. To je ena najbolj redkih in najdražjih kuharskih sestavin na svetu.
Oba sva obsedena z iskanjem krajev in ljudi, ki so ušli enoličnosti globalne kulture. Zanimajo naju svetovi, katerih lepoto je svet spregledal, ali pa so morda namenoma ostali skriti. Pritegnila naju je tudi enigma belega tartufa in naju pripeljala k iskalcem. Ti možakarji, stari po letih, a mladi v srcu, v gozdovih, ki jih privlačijo že od otroštva, s svojimi zvestimi psi dneve in noči iščejo tatrufe. Zdi se, da se jim je čas ustavil nekje v mladosti. Digitalna tehnologija in globalizacija še nista vznemirili ritma njihovih življenj. Narava je neizbežni del njihovega vsakdanjika, večni blagoslov, ki jih spremlja tudi v jeseni življenja.
Beli tartuf še naprej ostaja skrivnost. Najin film je portret krhkega sveta in skupine strastnih posameznikov, ki nas spomnijo, da ta čudoviti svet skriva še mnogo stvari, ki jih je vredno slaviti.«
– Michael Dweck, Gregory Kershaw
kritike
»Tule je izziv: glejte uvodne trenutke Iskalcev tartufov in poskusite se upreti aromam radosti, ki jih širijo. /…/ Predstavljajte si jih kot letošnjo Medeno deželo /…/. Tako kot omenjeni film se tudi Iskalci tartufov s pomočjo bogate palete okusov, ki jih je treba doživeti (in distribuirati) na velikem platnu, poklanjajo ekscentrični podeželski skupnosti, obdani z dobrodejnostjo narave in živali. A za razliko od Medene dežele /…/ Iskalci tartufov izberejo bolj študiozen in staccato pristop. Z nizanjem številnih slikarskih, večplanskih in romantično osvetljenih statičnih posnetkov režiserja ustvarita sekvenco kratkih epizod, čudovite tabloje, na katerih človeški liki ter njihovi strašansko ljubki in inteligentni psi drsijo skozi svojo dnevno rutino. /…/ Omamno, melanholično filmsko popotovanje /…/, ki razvaja oči in zadovolji tudi najbolj prefinjene brbončice. /…/ Ne bodite začudeni, če boste o skrivnostni sestavini, nastrgani na vašo rižoto, po ogledu filma začeli razmišljati v duhovnem smislu.«
– Tomris Laffly, Variety
»Formalno zadržani film, zgrajen iz srednjih in splošnih planov, je daleč od kakšne gastro-pornografije. Gledalec svoje čute namesto tega uglasi na bolj subtilne prvine: neulovljivo prijateljstvo med človekom in zverjo ter mistično spokojnost gozda.«
– Joshua Rothkopf, Sight & Sound
»Čudoviti digitalni posnetki, ki sta jih ustvarila režiserja sama, pričarajo vlažni, z gozdovi poraščeni kotiček severozahodne Italije v vsej njegovi lepoti. Čarobna pokrajina, ki je še ni pokvaril napredek in jo je sodobnost le narahlo oplazila, postane kulisa za prevzemajočo značajsko študijo.«
– Neil Young, kurator Viennala
»Glasbena oprema Eda Côrtesa skupaj s Puccinijem in starimi italijanskimi popevkami daje filmu razposajen vintage pridih, ki v spomin prikliče commedio all’italiana in izvabi navihan humor iz filozofskih razglabljanj protagonistov.«
– The Hollywood Reporter
»Režiserja prikažeta dogajanje z mešanico liričnih podob, prebliskov suhega humorja in pravljičnih prizorišč, ki dajejo povsem nov pomen konceptu s polja na mizo.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Zdi se, da je film po gala premieri v Zürichu in projekciji na Sundanceu že postal ena izmed nepričakovanih uspešnic [preteklega] leta. Razlog je očiten, saj bi težko našli delo, ki bi znalo tako očarati občinstvo /…/. Če bi imeli med letošnjo pandemijo namesto Tiger Kinga tale dokumentarec, bi bilo veliko bolje za vse nas.«
– Marta Bałaga, Cineuropa
»Vsi potrebujemo nekaj lepote v življenju. Iskalci tartufov so pravi balzam za dušo.«
– Patricia Thomson, Documentary Magazine
»Iskalci tartufov nam ne govorijo le o načinih življenja, ki bodo kmalu res le še dokumentarci, ampak predvsem o tem, katere oblike skupnosti ohranjajo svet in dajejo človeku občutek smisla, pripadnosti in veselja. In v tem filmu je izredno veliko topline, smeha, plesa in petja. /…/ Sredi projekcije se je na grajskem kinu pod zvezdami ulilo. A smo kar obsedeli in gledali naprej, se potem umaknili pod napušče in dežnike ter gledali naprej. Nato pa je dež odnehal, organizatorji so nam pobrisali stole in film smo gledali do konca. Boljši dokaz o kakovosti filma bi težko dobili.«
– Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik
»Film Iskalci tartufov /…/ je videti tako, kot bi ga posnela Ivanišin in Božič: zakotni, zapuščeni, zapostavljeni piemontski zaselki v okolici mesteca San Damiano d’Asti (jugovzhodno od Torina) , kjer se dogaja film, so videti kot pastoralna kombinacija postaranih porabskih in benečijskih zaselkov iz Oroslana in Zgodb iz kostanjevih gozdov, življenje tu je zamrlo (kot v Porabju, Benečiji), slikoviti, brezhibno statični, lirično komponirani kadri-sekvence so kot tableauji, ki bi jih lahko izrezali in razstavili v galeriji /…/, liki so odbiti, čudaški, ton je nostalgičen, vsake toliko zadoni kaka stara italijanska kancona, sam film pa je tako spreten in imerziven hibrid dokumentarca in igranega filma, da ti je vseeno, kaj od tega je igrano in kaj ne (boljši ko je dokumentarec, bolj je videti igran). Iskalci tartufov so film, ki si ga ne moreš izmisliti – lahko ga le najdeš. /…/ Iskalci tartufov so tudi metafilm: vsi ti možje (Aurelio, Sergio, Carlo), ki nočejo kompromitirati svoje vizije, so videti kot avtorji, kot umetniki, beli tartufi pa kot njihove umetnine. A tu je ironija: vsi ti iskalci tartufov, ki srečo delijo s svojimi psi (skupaj jedo, skupaj se kopajo ipd.), hranijo elite in popadljivi kapitalizem, toda sami živijo skromno, osamljeno in outsidersko – z belimi tartufi se okoriščajo vsi drugi. So pa beli alba tartufi za samo kapitalistično logiko nekaj neznosnega – ni jih mogoče gojiti. Ni jih mogoče izdelovati, reproducirati. Lahko jih le najdeš. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina