zgodba
Septembra 2004 Fergus (bivši letalec britanske SAS) prepriča Frankieja (bivšega vojaškega padalca), naj se pridruži njegovi zasebni varnostni enoti v Bagdadu. Zaslužek: 10.000 neobdavčenih funtov na mesec. To je njuna zadnja priložnost, da obogatita na račun vedno bolj sprivatizirane vojne v Iraku. Skupaj tvegata življenje v mestu, prežetem s terorjem in pohlepom ter preplavljenem z milijardami ameriških dolarjev. Septembra 2007 na zloglasni Irski poti, najnevarnejši cesti v mestu, Frankie izgubi življenje. Fergus, ki ne verjame uradnemu poročilu, se strt in besen vrne v Liverpool, da bi na lastno pest raziskal sumljive okoliščine prijateljeve smrti.
Fergus pride v domači Liverpool na pogreb svojega otroškega prijatelja Frankieja, ki je z njim kot zasebni plačanec delal v Iraku in na smrtonosni Route Irish med bagdadskim letališčem in zeleno cono izgubil življenje. Ken Loach, mojster britanskega socialnega realizma, v dramatičnem zarotniškem trilerju problematizira moralno in politično korupcijo, s katero Zahod bogati na Bližnjem vzhodu.
iz prve roke
»Venomer mi je izziv poiskati mikrokozmos, ki daje slutiti širši kontekst in posledice: nerazrešen konflikt, protislovje, ki ob natančnejšem vpogledu razkrije razsežno pokrajino problematike.«
– Ken Loach, režiser
»Vsi poznamo ritual ob vrnitvi mrtvega junaka iz tuje dežele v domovino: svečana, resnobna glasba, zastave, spremstvo in salutiranje, v katero so usmerjene vse kamere nacionalnih medijev. Tolažilne besede politikov in generalov zasipajo strte družine, pogosto tako mlade, da v svojih naročjih držijo dojenčke. Za Deely, sestro nekdanjega vojaškega padalca Roberta, ki je umrl v zasedi v Iraku, je bila situacija precej drugačna. Ko so Robertovo truplo iz Kuvajta prepeljali na letališče v Glasgowu, ji je pogrebnik povedal, da je na letalu deset trupel, od tega pa dveh ni mogoče identificirati. Robertova krsta je bila videti kot ‘velik oranžen zaboj’. Nobenih fanfar ni bilo, nobene ameriške zastave, novinarjev ali vprašanj. Kolikor nam je znano, njegova smrt ni nikjer zabeležena. In razlog je preprost. Robert ni bil več vojak, pač pa zasebni pogodbenik. Nekateri jim pravijo zasebni vojaki, korporativni bojevniki ali svetovalci za varnost. Za Iračane so plačanci. Vojna je posel, ki počasi, načrtno in pred našimi očmi postaja vse bolj privatiziran. O tem priča Robertova krsta v obliki oranžnega zaboja, pa tudi statistike. Patrick Cockburn, priznani poročevalec in strokovnjak za dogajanje v Iraku, ocenjuje, da je bilo na višku zahodne okupacije v državi približno 160.000 tujih pogodbenikov, velik del – morda kar 50.000 oseb – so predstavljali težko oboroženi varnostni oddelki. Vojaški napad in posledična okupacija bi bila brez te oborožene podpore nemogoča.«
– Paul Laverty, scenarist
portret avtorja
Ken Loach (rojen leta 1936 v Nuneatonu) študira pravo na Oxfordski univerzi, kjer se prvič sreča z gledališkim delom. Filmsko pot nastopi leta 1963 kot asistent režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja in nagnjenosti k socialnemu realizmu ter naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledita prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se Loach še nadaljnji dve desetletji vrača k televizijskemu delu. Odločilen preboj prinese film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega prejme nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 prejme isto nagrado še avtorjeva Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne.
Za film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley) prejme zlato palmo na festivalu v Cannesu leta 2006. Pred kratkim smo si lahko v Sloveniji ogledali Loachevo romantično komedijo za moške Išče se Eric. V tekmovalni program festivala v Cannesu pa se je uvrstila tudi njegova Irska pot (2010).
Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.
kritike
»Resda jih ima že krepko čez sedemdeset, a britanskega režiserja Kena Loacha leta niso omehčala. Zdaj nam servira besno obsodbo zasebnih podjetnikov, špekulantov, ki na račun smrti bogatijo v Iraku. Bolj jeznega filma letos najbrž ne boste videli. /…/ Kot v Loachevih zgodnejših filmih (Veter, ki trese ječmen, Carlina pesem) njegov bes tudi tokrat pogoltne zgodbo, ki proti koncu postane nekoliko kričeča. A kot obsodba vojne je to film brez primere.«
– David Edwards, Daily Mirror
»Po razmeroma kapricioznem Išče se Eric se Loach vrača v tekmovalno selekcijo Cannesa z izjemno mračnim in robustnim maščevalnim trilerjem. Irska pot je zapleten, intriganten in bliskovit film silovitih političnih podtonov. Loach in njegov dvorni scenarist, Paul Laverty, odločno protestirata proti zlorabam in zločinom zasebnih varnostnih sil v Iraku.«
– Geoffrey MacNab, The Independent
»Tako kot v filmu Išče se Eric se pod nenavadno fasado – tokrat je to vojaški zarotniški triler – skrivajo osebne zgodbe in tragedije delavskega razreda, ki od nekdaj fascinirajo Loacha in njegovega dolgoletnega sodelavca Paula Lavertyja. Vendar tu ni več ne duha ne sluha o delikatnem pristopu, nežnem humorju in spodbudnem optimizmu Loachevega prejšnjega filma. /…/ Kot v številnih avtorjevih delih tudi tu zasledimo tisto fatalistično sentimentalnost: občutek, da naj se še tako trudimo, nikoli ne bomo presegli in premagali strahotnih krivic, ki jih delijo tisti na vrhu, tisti, ki vodijo igro.«
– Robert Munro, Eye For Film
»Ne gre zanikati temeljne moči tega filma kot usmerjene, angažirane polemike. /…/ Fergusov bes doseže vrelišče v sklepni tretjini filma, še zlasti v dolgi sekvenci mučenja z vodo, ki nazorno prikaže Loachevo sposobnost ustvarjanja pristne napetosti z eno samo podobo in malce gibanja kamere. Dejstvo, da so najboljši prizori filma tisti, v katerih ne švigajo krogle, je dovolj zgovorno. Dolgotrajnega vtisa Irske poti ne ustvarja njena protivojna ost, pač pa mojstrska spretnost, s katero jo Loach izrazi.«
– Eric Kohn, indieWIRE
»Čeprav se bo Irska pot zapisala v zgodovino kot Loachevo manj pomembno delo, je to film silovitih trenutkov in dragocenih vpogledov.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Irska pot je mrk, srdit, svinčen politični triler, v katerem Ken Loach, avtor mnogih angažiranih filmov, izredno lepo poveže privatizacijo sodobnih imperialnih vojn, globalno krizo, thatcheristična, neoliberalna osemdeseta, ki so delavski razred tako deklasirala, da Frankieju (John Bishop) in Fergusu (Mark Womack), prijateljema iz liverpoolskega geta, ni preostalo drugega, kot da sta se zaposlila v vojski, ki je postala njuna socialna država in njuno okno v svet.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Takoj moramo opozoriti, da temačna atmosfera, v katero s svojim stalnim sodelavcem, scenaristom Paulom Lavertyjem, to je že njuno dvanajsto skupno sodelovanje, umeščata svoje zgodbe, ni izraz njunega prepričanja, njunega pogleda na družbeno realnost, oziroma raje na dogodke in ljudi o katerih spregovorita preko svojih filmov. Ta ni izraz njune črnoglednosti in pesimizma, izgube upanja v možnost drugačnega, boljšega jutri, pač pa le posledica njunega vztrajnega in brezkompromisnega obravnavanja najbolj mračnih plati naše družbe in našega časa, njunega skoraj trmastega odstiranja tistih družbenih anomalij, katerim se zaradi njihove kompleksnosti in kontroverznosti drugi raje izogibajo. Prej bi lahko rekli celo nasprotno, da namreč prav iz vseh njunih skupnih filmskih zgodb, pa naj so te še tako mračne, na koncu vedno vendarle posije žarek upanja, optimizma, ki izvira iz njunega iskrenega in globokega humanizma, brezpogojnega zaupanja v tisto človeško, ki ga odkrivata v malih preprostih ljudeh. In tudi v Irski poti ni nič drugače. Tudi ta sicer mračna politična srhljivka, umeščena v osvobojeni Irak, v čas po zaključku glavnih operacij ameriške vojske, ko naj bi se tamkajšnje življenje pričelo vračati v normalne okvire, kljub svoji navidezni zaključni brezizhodnosti, premore ta žarek upanja. Loach in Laverty sta ponovno mojstrsko izoblikovala osrednji, na videz izolirani incident, zgodbo posameznika in njegovih najbljižjih, ter jo nato vpela v širši družbeno politični kontekst iraške vojne in njenih odmevov na britanskih tleh.«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Dramo odlikuje pristni realizem, zaznamovan še socialno, saj glavni liki izvirajo iz delavskega okolja, po veliki zaslugi igralcev, zbranih precej iz televizijskega okolja, na čelu z Liverpoolčanoma, 51-letnim Markom Womackom kot Fergusom in 45-letnim Johnom Bishopom kot Frankiejem, pa vse učinkuje tako, kot da se ne bi dogajalo v filmu, temveč čisto zares. «
– Uroš Smasek, Večer
»Soočenje z realnostjo, predvsem pa soočenje s prekinitvijo parafraze tiste znamenite formule »saj vem da je res, pa vendar« je grozljivo, mučno in strahotno, a po Loachu gre očitno tudi za edino pot. Svojemu osrednjemu liku Loach namreč ne zmore več prizanesti. Oziroma ne prizanese mu, da bo prizanesel nam, s tem pa nas končno zbudil iz naše omrtvičenosti ter nas tako ovil v brezčasno večnost upanja tistih likov, ki jih v virtualnost svojih filmov pospremi z neizmernim upanjem v meridián film – človek : svet.«
– Nina Cvar, Ekran