zgodba
Pozna petdeseta so, mladina se navdušuje nad rokenrolom, za ostarelega čarodeja z uporniškim belim zajcem pa se ne zmeni več nihče. Tatischeff, relikt slavnih dni varieteja, je prisiljen zapustiti velike pariške dvorane in v iskanju zaposlitve tavati od dežele do dežele, od mesta do mesta, od postaje do postaje … vse dokler ga samotna popotovanja ne pripeljejo na odročen škotski otok, kjer sreča siromašno deklico Alice. Ta pa je prepričana, da zna tujec zares čarati …
Z nostalgijo prežeta in duhovitih domislic polna zgodba o minevanju, odraščanju in grenko-sladki očetovski ljubezni temelji na nikoli posnetem scenariju, ki ga je Jacques Tati posvetil svoji hčerki. V svojem značilnem slogu ročne animacije legendo francoske komedije k življenju mojstrsko obudi ustvarjalec Trojčic iz Bellevilla, Sylvain Chomet. Čarodeji vendarle obstajajo.
zanimivosti
Zamisel za animirani film po Tatijevem scenariju, ki je bil sicer napisan za igrani film, se je porodila njegovi hčerki Sophie Tatischeff po ogledu Trojčic iz Bellevilla.
iz prve roke
»Pri prirejanju izvirnega scenarija sem spremenil zelo malo. Ko bereš Iluzionista, vidiš film. Vidiš Tatija, kako se giblje, kako napolnjuje prostor okoli sebe s svojimi značilnimi premori in obotavljanjem. Vidiš ga živeti. /…/ Scenarij za Iluzionista je imel vse, kar imam pri Tatiju rad, vključno z njegovo ljubečo pozornostjo do malih človeških slabosti. Svoj vizualni slog sem moral le spojiti z njegovim in globoko v sebi sem vedel, da bo kombinacija delovala. /…/ Moje daleč najljubše obdobje animiranega filma je Disney iz šestdesetih in sedemdesetih let. Mačke iz visoke družbe in 101 dalmatinec izpričujejo vso energijo in ‘grafično surovost’, ki je z računalniško animacijo preprosto ne moremo doseči.«
– Sylvain Chomet, avtor
portret avtorja
Sylvain Chomet (1963, Maisons-Laffitte) je diplomiral na prestižni stripovski šoli v Angoulêmu. Svojo kariero animatorja je začel v londonskem studiu Richarda Purduma, se kmalu zatem osamosvojil in v naslednjih letih režiral številne animirane televizijske oglase. Njegov kratki risani film Stara dama in golobi (La vieille dame et les pigeons, 1996) je prejel kopico nagrad, med drugim veliko nagrado na uglednem festivalu v Annecyju ter nominaciji za cezarja in oskarja. Po petih letih dela je leta 2003 končal svoj celovečerni prvenec Trojčice iz Bellevilla (Les triplettes de Belleville), ki je navdušil mednarodno občinstvo in kritike, Chometu pa prinesel še dve nominaciji za oskarja. Sledil je njegov prvi izlet v igrani film, 5-minutna epizoda v omnibusu Pariz, ljubim te (Paris je t’aime, 2006). Iluzionist je avtorjev drugi celovečerni film.
Chomet se je od vsega začetka posvečal tudi stripu. Leta 1986 je izdal svoj prvi risani roman Le secret des libellules in v strip priredil prvenec Victorja Hugoja Bug-Jargal. Napisal je tudi scenarij za znanstvenofantastično sago Le Pont dans la vase in nagrajeni roman v stripu Léon la Came.
kritike
»Iluzionist je skromen poklon svojemu scenaristu in obenem melanholična vizija izgubljenega sveta. /…/ V prefinjenem vizualnem slogu, z nežnim humorjem in slutnjo konca obuja prašen odrski svet čarovnikov in plešočih deklet.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Iluzionist je magično melanholično zadnje poglavje v karieri Jacquesa Tatija.«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Izjemno posrečen preplet Tatijeve in Chometove umetniške senzibilnosti. Gledalce /…/ bo očarala Iluzionistova magija stare šole. /…/ Film je navdušujoča vaja v retro estetiki; od svinčnika in akvarela do 2D animacije, ki spominja na Disneyja iz šestdesetih /…/ od prefinjenih črt in podrobno izrisanih ozadij /…/ do podrobnosti, ki prikličejo v spomin Škotsko petdesetih let.«
– Leslie Felperin, Variety
»Chometova animacija je resnično osupljiva. /…/ Globina polja, intimno senčenje, morje migetajoče svetlobe, mehka melodična glasba; to je talent brez primere. Iluzionist se zdi kot oddaljen spomin na otroštvo, ki ga nismo nikoli doživeli.«
– Tom Seymour, Little White Lies
»V Iluzionistu se Tatijev in Chometov slog brezšivno spojita. Rezultat je izjemen in čudno retrograden. V estetskem in strukturnem pogledu je Iluzionist čudovito anahronističen; malodane mojstrovina ročne animacije in vizualnega pripovedovanja.«
– Chris Wisniewski, Reverse Shot
»Zelo poseben in očarljiv film. /…/ nežen, ljubezniv, muhast, a hkrati globoko občuten in pretresljiv.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»To je delo mojstra na svojem področju – in ena najbolj čudovitih evokacij Škotske v zgodovini filma.«
– Filmski festival v Edinburgu