zgodba
Film pripoveduje malo znano zgodbo o Alanu Turingu, genialnem matematiku, ki ga je britanska vojska med drugo svetovno vojno najela, da bi razvozlal sporočila nemškega šifrirnega stroja Enigma. Turing se je s pisano druščino strokovnjakov podal v napeto bitko s časom, a uspeh, ki ga je nazadnje dosegel, je moral ostati strogo varovana državna skrivnost. Njegovo delo je bistveno pripomoglo k skrajšanju druge svetovne vojne in rešilo številna življenja, stroj, ki ga je iznašel, pa velja za prototip sodobnega računalnika. Leta 1952 so Turinga aretirali in obsodili zaradi homoseksualnosti. Dve leti kasneje je naredil samomor.
Igra imitacije je zgodba o Alanu Turingu, britanskem matematiku, kriptografu in dolgo zamolčanem junaku druge svetovne vojne, ki je razbil kodo nacističnega šifrirnega stroja Enigma, sam pa ostal velika uganka. Film je prejel oskarja za najboljši prirejeni scenarij.
zanimivosti
Zgodovinarji ocenjujejo, da je dešifriranje Enigminih sporočil vojno skrajšalo za več kot dve leti in rešilo vsaj 14 milijonov življenj. Turingovo delo je ostalo državna tajnost do sredine 90-ih let. Navdihnilo je cele generacije raziskav, povezanih z napravami, ki so postale znane kot ‘Turingovi stroji’. Danes jim pravimo računalniki.
Film je dobil naslov po testu, o katerem je Alan Turing pisal v svoji razpravi o umetni inteligenci Computing Machinery and Intelligence (1950). Pri tej metodi mora spraševalec na podlagi pisnih odgovorov ugotoviti, ali se pogovarja s strojem ali s človekom. Test, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali računalniki lahko razmišljajo, danes poznamo pod imenom ‘Turingov test’.
Po enoletni hormonski terapiji, ki mu jo je odredila vlada, je Alan Turing leta 1954 naredil samomor, star 41 let. Bil je eden izmed približno 49.000 homoseksualnih moških, ki so bili med letoma 1885 in 1967 po takratnem britanskem zakonu obsojeni zaradi t. i. ‘velike nespodobnosti’. Leta 2013 je kraljica Elizabeta II. Turinga posmrtno pomilostila.
Spletna stran, ki jo ureja matematik in gejevski aktivist Andrew Hodges, avtor knjižne predloge Alan Turing: The Enigma (1983): http://www.turing.org.uk/
iz prve roke
»Film je poklon drugačnosti. Govori o tem, kako pomembno je imeti v družbi ljudi, ki razmišljajo drugače in se ne uklanjajo pravilom. /…/ Z Moorom nisva hotela narediti biografije. Preplesti sva želela elemente vojne zgodbe, vohunskega filma, ljubezenske zgodbe ter temo človekovih pravic. /…/ Ljudje pričakujejo, da bo zgodba žalostna, a ni. Hoteli smo narediti zabaven film z veliko humorja. Zame je to film o upanju.«
– Morten Tyldum, režiser
»Turing je bil obseden s kodami, ugankami in igricami, zato smo film zasnovali kot nekakšno ‘igro imitacije’, v kateri smo uporabili odlomke iz različnih obdobij, gledalec pa mora sestaviti delčke in rešiti uganko – uganko Alana Turinga.«
– Graham Moore, scenarist
portret avtorja
Igra imitacije je angleško govoreči debi norveškega režiserja Mortena Tylduma (1967). Tyldum je občinstvo navdušil že s svojim celovečernim prvencem, komedijo Buddy (2003), njegov tretji celovečerec, akcijski triler Hodejegerne (2011), pa je postal najbolj uspešen norveški film vseh časov.
kritike
»Igro imitacije bi lahko na prvi pogled /…/ uvrstili v tisti prikladni žanr biografij o trpečem geniju, ki v času oskarjev rastejo kot plevel. Vendar to ne bi bilo pošteno do filma, ki v vseh pogledih prekaša druge primerke tega žanra. /…/ Kritiki ne bodo potrebovali Turingovega stroja, da bi odkrili enega najbolj premišljenih in tankočutnih filmov leta ali enega najboljših in najbolj karizmatičnih igralskih nastopov.«
– Richard Corliss, Time
»Nesporen užitek je potopiti se v živahen vohunski triler, ki nam ga postrežejo strokovnjaki. Igra imitacije je resnična zgodba, ki gledalca vsrka vase s prepletom vrtoglave napetosti in surovih čustev. /…/ Hudomušni scenarij novinca Grahama Moora ublaži občutek zatohle kostumske drame, norveški režiser Morten Tyldum pa svojo nalogo izpelje s samozavestnim mojstrstvom ter /…/ ustvari film, ki vibrira z energijo. /…/ Gonilna sila filma je Cumberbatch, velik igralec, katerega talent tu zablesti v polnem sijaju. To je eksplozivna, čustveno kompleksna igralska predstava. /…/ Na velikem platnu že dolgo nismo videli tako vznemirljivega intelektualnega spopada. Nekateri kritiki so ta možganski izziv odpravili kot brezupno staromoden film. Ha! Če je to res, naj živi retro!«
– Peter Travers, Rolling Stone
»Vrhunec kariere Benedicta Cumberbatcha in najboljši britanski film leta. /…/ Mojstrsko zrežiran do najmanjše podrobnosti. Klasika. /…/ Naj bo triler, kostumska drama ali družbeno angažiran film, Igra imitacije sledi konvencijam in kodam žanra, ne da bi kdajkoli zdrsnila v kliše.«
– Kaleem Aftab, The Independent
»Igra imitacije je po eni strani še ena vojna biografija o boju in zmagi, po drugi strani pa ostra obsodba predsodkov in strahu kot sovražnikov znanstvenega napredka in narodovega uspeha. Turingova zgodba bo v spomin morda priklicala pretencioznega in sentimentalnega oskarjevca Čudoviti um Rona Howarda, a Tydlum z njo ustvari nekaj veliko močnejšega in veliko boljšega: pokaže nam ne le Turingov čudoviti um, pač pa tudi ne tako čudoviti svet, v katerem je moral živeti, dokler ni mogel več nositi svojega bremena. Igra imitacije, močan, zmagoslaven in tragičen film, ne pripoveduje le o človeku, ki je spremenil svet, ampak tudi o svetu, ki je uničil človeka.«
– James Rocchi, Film.com
»Benedict Cumberbatch je v vlogi Alana Turinga – odigrani z velikim odmerkom Sherlocka in s ščepcem Skrivnostnega primera ali Kdo je umoril psa (The Curious Incident of the Dog in the Night-Time) – preprosto briljanten.«
– Kate Muir, The Times
»Ključ do uspeha Igre imitacije se skriva v brezšivnem spajanju elementov trilerja in biografskega filma /…/. Eden najboljših filmskih nastopov Benedicta Cumberbatcha /…/. Igra imitacije sodi med najbolj zabavne in najbolj navdušujoče filme tega leta doslej.«
– Dan Jolin, Empire
»Kompleksen, brezhibno izpeljan in edinstven.«
– Tim Gray, Variety
»Igra imitacije je film o outsiderju, ki ga družba potrebuje, in družbi, ki si ga ne zasluži.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Z manjšimi strukturnimi posegi v zgodbo je avtorju posrečeno uspelo fokus z razreševanja šifrirnega algoritma prenesti na napetost, ki se je porajala v odnosu med Turingom in njegovim delom. Veliko skrivnost, katere razrešitev bi lahko preobrnila potek vojne, je namreč razreševal človek, čigar življenje je prav tako bistveno opredeljevala skrivnost, ki jo je skrival pred svojo okolici in ljudmi s katerimi je sodeloval.«
– Denis Valič, RA Ars
»Scenarij filma Igra imitacije preobrne (mnoga) dejstva določene biografije in ulovi bistveno okoliščinsko ter čustveno resnico, da bi z njo streljal topovski ogenj v čast vsem herojem, ki jih družba ne priznava, če jih celo ne “ubije”. Matematika in logika sta orožje. Računalnik je določen za igro imitacije, za okno v svet osamljenosti, v Turingove možgane, ki so stežka razlikovali med dešifriranjem tega, kar mislijo ljudje, in dešifriranjem česarkoli drugega. To je film, ki vas – kot kakšen kompas – vodi v zibelko sedanjega načina življenja.«
– Peter Zupanc, TV Okno
»Marsikdo si bo film, sicer posnet po knjigi Adrewa Hodgesa, zapomnil predvsem po neverjetno domišljeni, čudovito niansirani igri Benedicta Cumberbatcha, vendar ne gre pozabiti niti njegovih drugih odlik. Že način, kako spretno, s prefinjenimi, natančnimi montažnimi prehodi, prepleta in smiselno povezuje različne časovne ravni pripovedi, Turingova mlada leta, njegovo delo v Bletchleyju in njegove povojne težave zaradi homoseksualne usmerjenosti, je vreden pozornosti, o kvaliteti fotografije in scenske izvedbe pa tako ne kaže izgubljati besed.«
– Bojan Kavčič, Stop
»Igra imitacije je razumljivo podan, gledalcu dostopen, dobro odigran film z odlično scenografijo in kostumografijo, ki nas preseli v temne čase druge svetovne vojne na stari celini. /…/ Kljub temu, da iz izida druge svetovne vojne ni mogel delati suspenza, je Norvežan Morten Tyldum uspel posneti napeto štorijo – je že nekaj na tem, da se je kalil v skandinavski šoli ustvarjanja gledljivih TV nadaljevank.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Čeprav je angleško govoreči prvenec norveškega režiserja Mortena Tylduma (Lovci na glave) na prvi pogled precej konvencionalna biografija, Igra imitacije učinkuje na različnih ravneh: kot informativna zgodovinska drama, kot napet vohunski triler in kot aktivistični film z močnim sporočilom.«
– Klemen Černe, Siol.net