zgodba
Human Terrain sta dve zgodbi v enem. Prva razkriva Pentagonov projekt rekrutacije akademske elite v boju za srce in duha. Ameriška vojska se, soočena z dejstvom, da spopadom v Iraku in Afganistanu ni videti konca, odloči preizkusiti nov, kontroverzen program, imenovan »Human Terrain Systems«, znotraj katerega postane razumevanje tuje kulture oziroma kulturno »drugega« – aplikativna antropologija par excellence – osrednji fokus nove strategije protiuporniškega boja. Program, ki strokovnjake s področja družbenih ved umešča neposredno med vojaške čete na prvih bojnih linijah, nemudoma naleti na kritike. Napadejo ga kot zgrešen in neetičen poskus vojnega obveščevalstva, vohunjenja in lociranja sovražnikov. Film prek vpogleda v redko dostopne vojaške simulacije v puščavi Mojave ter vojaške vaje v Quanticu in Fort Leavenworthu popelje gledalca v samo žarišče vojne mašinerije in sumljivega pakta med ameriškim vojaškim aparatom in akademsko elito. Druga je zgodba sijajnega mladega znanstvenika, ki zapusti študij na univerzi, da bi se pridružil enoti Human Terrain. Potem ko je kot humanitarni aktivist deloval v Zahodni Sahari, na Balkanu, Vzhodnem Timorju in drugje po svetu, na Brownu diplomiral z odliko ter prejel Marshallovo štipendijo za študij na Oxfordu, se Michael Bhatia vrne na Univerzo Brown kot gostujoči doktorand. Med študijem razumevanja tuje kulture za vojaške potrebe ga rekrutirajo v program Human Terrain in nazadnje namestijo k 82. letalski diviziji v vzhodnem Afganistanu. Ko Bhatio odpošljejo kot posrednika v medplemenskem sporu, mu cestna mina na poti vzame življenje.
iz prve roke
»Ko je vojna v Iraku in nato Afganistanu postajala vse hujša, smo se odločili posneti film kot odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavljali vsi: ‘Zakaj nas sovražijo?’ Želeli smo razkrinkati iluzijo imperija, kako so se sanje o demokraciji, miru in lahki zmagi sprevrgle v nočno moro upora, korupcije in začarani krog vse večjega nasilja. Kopali smo po arhivskem gradivu, se priključili marincem v puščavi Mojave, kjer so opravljali »urjenje v kulturni ozaveščenosti«, intervjuvali ključne akterje in goreče nasprotnike. Naš prvotni namen in moralno zaledje pa sta se skrhala, ko smo med snemanjem filma v Afganistanu izgubili sodelavca, stanovskega kolega in prijatelja Michaela Bhatio. /…/
Ko sta se polemiki glede vloge Združenih držav na Bližnjem Vzhodu in vloge akademikov v ameriških vojaških operacijah vse bolj zaostrovali, se nazadnje združili v eno in postali zelo osebni, je začela ločnica med dnevom in nočjo, med prav in narobe, praznimi obljubami in nujnim zlom izginjati. Ko je bil film končan, se nebo ni odprlo in vanj ni poletela bela golobica miru. V črni senci umirajočega imperija in smrti prijatelja smo iskali nove odgovore in našli le nova vprašanja. /…/
V teoriji naj bi program Human Terrain System omogočil vojski, da bi bolje razumela tujo kulturo ter prepričala duha in srce lokalnega prebivalstva; v praksi je to pomenilo nameščanje (embedding) družboslovcev in antropologov k vojaškim oddelkom na vojnem območju. Human Terrain je »oboroževal« kulturo in ogrozil dragoceno neodvisnost družboslovja in humanistike.«
– James Der Derian, korežiser in izvršni producent
»Film je postal za nas resnično ameriški dokument v tem smislu, da predstavlja etnografijo ameriškega vojaškega urjenja, samopodobe in načina, kako se vojskujemo. Nismo se odpravili v Afganistan ali Irak, da bi tam našli glas avtoritete, ‘nativnega’ govorca, ki bi razkrinkal naš etno-imperializem in neo-kolonializem, pač pa smo svoje terensko delo opravili doma, v Združenih državah (Kansas City, Quantico, Providence in Twenty-Nine Palms) v pogovoru s samimi seboj. V kakšen okvir postavljamo ta spopad z ‘drugim’ in ali lahko v tem okvirju vsaj bežno uzremo svoj lasten odsev? To je tisti Human Terrain, ki smo ga želeli raziskati. /…/
Projekta smo se lotili skozi optiko nove generacije akademikov, intelektualcev in politikov, ki se, kot kaže, ne morejo otresti apokaliptičnih scenarijev, sodnih dni in izjemnih okoliščin, ki se odrekajo previdnosti, celo zaobidejo zakone, ko dajejo prednost spopadanju. Zadnje stoletje smo končali z ‘bombami za mir’, da smo lahko v novega zakoračili s ‘preventivno vojno’. Ki je zdaj, kot kaže, postala večna. Le kakšna bo videti prihodnost sveta, v katerem postaneta kultura in najosnovnejši človeški stik del ene same, velike, strašljive teleologije – vojne.«
– David Udris in Michael Udris, korežiserja in producenta
portreti avtorjev
James Der Derian je raziskovalec na področju mednarodnih študij na Watson Institute Univerze Brown v ZDA, kjer vodi Global Media Project. Magisterij in doktorat iz mednarodnih odnosov je opravil kot Rhodesov štipendist na Oxfordski univerzi, kot gostujoči profesor pa je predaval na MIT, Harvardu, Oxfordu in na Inštitutu za višji študij na Princetonu. Je tudi producent dokumentarnih filmov VY2K in After 9/11 ter avtor številnih knjig, na primer Virtuous War: Mapping the Military-Industrial-Media-Entertainment Network.
Filmarja Michael in David Udris (Udris Film) se ukvarjata tako s produkcijo celovečernih dokumentarnih filmov kot s komercialnimi projekti. Njuna dela se uvrščajo v domačo in tujo selekcijo filmskih festivalov, muzejev in televizijskih hiš. Z Jamesom Der Derianom sta že sodelovala pri filmu After 9/11, ki je del stalne zbirke Muzeja za komunikacije v Frankfurtu. Michael Udris je bil gostujoči docent, David pa vodja laboratorija za medijske tehnologije na Inštitutu za sodobne kulturne in medijske študije Univerze Brown.