zgodba
Od zgodnjega jutra pa globoko v noč sledimo skrivnostnemu gospodu Oscarju, kako prehaja iz enega življenja v drugo. Priče smo njegovi preobrazbi v staro beračico, bogatega bankirja, morilca, pošast, družinskega očeta … Zdi se, kot da igra vloge … a kje so kamere? Na samotni poti ga spremlja le Céline, svetlolasa dama za volanom velike bele limuzine, ki ga prevaža po ulicah Pariza. Oskar je videti kot premišljen in natančen poklicni morilec, ki se vozi z enega kraja zločina do drugega … V iskanju geste čiste lepote, skrivnostne gonilne sile, žensk in duhov svojih prejšnjih življenj …
Devet za ceno enega! Holy Motors je ‘film atrakcije’, v katerem devetnajsto stoletje sreča enaindvajseto. Ekstravaganten. Blazen. Fantastičen. Edinstven. Nezaslišan. Cinefilski. Slavospev in hkrati rekviem mehaničnemu svetu. Da ne bo pomote: zadnji film Léosa Caraxa lahko doživite le v kinu.
iz prve roke
»Pri svojih filmih nikoli ne izhajam iz ideje ali namere, ampak iz dveh, treh podob in občutkov, ki jih zlepim skupaj. Ena izmed podob, ki sem jih imel pred očmi za Holy Motors, so bile dolge limuzine, ki jih v zadnjih letih videvamo po cestah. /…/ Od zunaj so videti lepo, a ko si znotraj, te prevzame nekakšna otožnost; tiste vrste otožnost, ki jo občutiš v prehodnih hotelih. Kljub temu me ganejo. Zastarele so – kot stare futuristične igrače iz preteklosti. Mislim, da označujejo konec nekega obdobja; obdobja velikih, vidnih strojev … Ti avtomobili so kmalu postali srce filma – njegov motor, če se lahko tako izrazim. Zamišljal sem si jih kot dolga plovila, ki ljudi prevažajo po njihovih zadnjih poteh, po njihovih zadnjih nalogah. Film Holy Motors je tako neke vrste znanstvena fantastika, v kateri so ljudje, zveri in stroji na robu izumrtja – solidarni ‘sveti motorji’, ki jih povezuje skupna usoda; sužnji vedno bolj virtualnega sveta. Sveta, iz katerega vidni stroji, resnične izkušnje in akcija postopoma izginjajo. /…/ Tako kot filmska umetnost sama tudi Denis izhaja z odrskih desk, s sejmov in iz cirkusa. Njegovo telo je izklesano kot telesa atletov na kronofotografijah Étienne-Julesa Mareyja. In ko to telo snemam pri gibanju, občutim isti užitek, kot ga je po vsej verjetnosti občutil Muybridge pri opazovanju svojega konja v galopu. /…/ Če bi me Denis zavrnil, bi vlogo ponudil Lonu Chaneyju ali Charlieju Chaplinu. Morda Petru Lorreju ali Michelu Simonu. /…/ Édith je ženska-film – čudovita v pravem pomenu besede. Poleg tega je senca Georgesa Franjuja že tako ali tako visela nad projektom – njena silhueta, njen obraz in njen glas so zato postali neizbežni. Postala je dobra vila tega filma.«
– Léos Carax, režiser in scenarist
portret avtorja
Léos Carax se je rodil leta 1960 kot Alexandre Oscar Dupont v pariškem predmestju Suresnes. Pri šestnajstih je pustil šolo in se preselil v Pariz, kjer je v poznih sedemdesetih dobil delo filmskega kritika pri Cahiers du cinéma. Kariero filmskega ustvarjalca je začel s kratkim filmom Daviteljev blues (Strangulation Blues, 1980), s katerim si je pri dvajsetih letih prislužil prve festivalske nagrade. Tri leta zatem je posnel celovečerni prvenec Fant sreča dekle (Boy Meets Girl, 1984), uvodni del trilogije na temo nore ljubezni, v katerem je v vlogi režiserjevega alter ega prvič nastopil igralec Denis Lavant. Delu, ki je mlademu Caraxu prineslo sloves čudežnega dečka francoskega filma, sta sledili Nečista kri (Mauvais sang, 1986) in super-produkcija Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf, 1991) – mojstrovina po mnenju kritikov, a hkrati velika komercialna polomija. Minilo je celih osem let, preden je režiser posnel svoj naslednji celovečerec Pola X (1999), in nadaljnjih trinajst let do canske premiere njegovega najnovejšega filma, Holy Motors.
kritike
»Holy Motors je po eni strani docela ‘caraxovski’ film, ki prekipeva od ekscentričnih domislic, baročnih zank, melodramatičnih predahov, ganljivih spominov na pozabljene filme in gole telesnosti Denisa Lavanta, režiserjevega večnega alter ega. Po drugi pa se zdi, da so vse te poteze Caraxove kinematografije tokrat skočile v višjo prestavo, da jih avtor, medtem ko se vrača k starim in novim obsesijam, ponovno izumlja na ludističen in skorajda radosten način, ki je neskončno oddaljen od samouničujoče krivulje prejšnjih del. Carax je s Holy Motors naposled odkril nestalno mešanico na videz nesmiselnih filmskih atrakcij ter meditiranja o samem filmu in njegovih mehanizmih, o statusu podobe in telesa, o zgodovini in času. /…/ Spanec, iz katerega se na začetku Holy Motors predrami uveli Carax, /…/ ni zgolj nadrealistična uvertura v nekakšen avtorjev film à clef, temveč prej fantazma vrnitve k počelom filma, k njegovi inherentni mobilnosti.«
– Nil Baskar, Kinotečnik
»/…/ če mislite, da ste videli že vse in da vas nič več ne more presenetiti (ali pa vas vsaj pošteno znervirati), ne gre zamuditi te fantazijske meditacije na temo izgube avtentičnosti in otipljivosti v sodobnem svetu spektakla in virtualne resničnosti. Pri tem upoštevajte le en napotek: pustite razum pred vrati dvorane, v katero vstopate. Holy Motors je, čeprav ne povsem tipičen, še vedno zelo Caraxov film. Razpršen, intuitiven, izmuzljiv in odprt za mnoge interpretacije, pri čemer nobena ni čisto prava – takšna, ki bi izčrpala vse njegove pomene. /…/ nič [vas] ne more zares pripraviti na avanturističen skok v najnovejši nadrealistični konstrukt enega najbolj besno kreativnih umov francoskega filma. Takšen je pač Carax – lahko mu očitate, da so njegovi filmi ošabni in pretenciozni, sentimentalni, baročno preobloženi in do kraja nerazumljivi, a nikoli, da so dolgočasni.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Osebna izkaznica filma – in našega časa!«
– Gorazd Trušnovec, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Ekran
»Edino upanje je film.«
– Mateja Valentinčič, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Ekran
»Dokaz, da lahko filmski avtor še najde svež način pripovedovanja.«
– Ingrid Kovač, Ekran
»/…/ evforičen, nadrealističen zdrs v groteskni svet sanj in/ali podzavesti. /…/ Film, ki se na celi črti upira kategorizaciji, nenehno preklaplja med registri tragedije, komedije, farse, trilerja, erotike in celo muzikala. /…/ Holy Motors bi lahko verjetno bil preizpraševanje igralskega poklica in tega, kako skrajno nenavaden je že sam njegov koncept. Morda je filozofski razmislek o različnih vlogah, ki jih v življenju igramo, ali pa celo samo Caraxova oda protejskosti njegove muze in najljubšega igralca, Denisa Levanta. Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci? Misel ni nova, a verjemite, da na tak način še ni bila povedana.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»/…/ eden najbolj čudaških filmskih izdelkov zadnjih let, katerega osupljive prizore si bo težko izbiti iz glave.«
– Biljana Pavlović, Primorske novice
»Hočete tri dejanja? Kakšen dolgčas. Čednega protagonista? Lepo vas prosim. Zmagoslavje človeškega duha? Dajte, no. Carax vam ne ponuja nič od naštetega. /…/ Čeprav film na trenutke deluje, kot bi bil sešit iz milijon različnih filmov, pa večinoma in na čudovit način ne spominja na nič, kar ste videli doslej: to je filmska umetnost, izumljena na novo.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Inteligenten, a ganljiv; z neštetimi referencami (na filmsko zgodovino, stari Pariz, samega sebe), ne da bi pri tem deloval prazno in pretirano intelektualizirano.«
– Andrew Hultkrans, Artforum
»S Holy Motors /…/ se Carax bolj kot kdajkoli približa umetniškemu manifestu: film o življenju kot filmu in filmu kot življenju.«
– Dennis Lim, Cinema Scope
»Užitek za cinefila in – kar je še bolj pomembno – užitek za gledalca.«
– Peter Bradshaw, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound
»Caraxova nesveta odiseja med sanjska čudesa filmske umetnosti je navdušujoč hibrid med komedijo, melodramo, znanstveno fantastiko, kriminalko in glasbeno romanco. Sila skrivnosten in neverjetno očarljiv – ta monsterpiece ‘norega klobučarja’ bi utegnil biti najboljši film leta.«
– Aaron Hillis, The Village Voice
‘Najboljši film leta 2012’:
Gorazd Trušnovec, Ekran. Ingrid Kovač Brus, Ekran. Cahiers du cinéma. Film Comment. Richard Brody, The New Yorker. Aaron Hillis, The Village Voice. Eric Kohn, IndieWire,
‘Deset najboljših filmov leta 2012’:
Mateja Valentinčič, Ekran. Sight & Sound. Village Voice. Manohla Dargis, The New York Times. John Waters, Artforum. Richard Brody, The New Yorker. Peter Bradshaw, The Guardian. James Quandt, The Village Voice. Jonathan Rosenbaum. Richard Corliss, Time Magazine. Karina Longworth, The Village Voice.
»Čudovito nenavadna in nenavadno čudovita meditacija na temo sedme umetnosti, ki potepta naše predstave o tem, kakšni bi morali biti filmi. /../ Da, glejte in se čudite. Holy Motors je skoraj nemogoče opisati, kaj šele razložiti, Holy Motors morate preprosto videti in doživeti. Po možnosti v kinu. Ne morem vam zagotoviti, da bo to, kar boste videli, po vašem okusu, lahko pa vam zagotovim, da podobnega filma še nikoli niste videli. Ali doživeli.«
– Klemen Černe, Planet Siol
»Gospod Oscar ne potrebuje več identitete (in realnosti), ker igra like, ki ga držijo pri življenju. Igra zato, da bi življenje sploh še izgledalo kot življenje. Živi le za like, ki jih igra. In igra jih tako, kot da identiteta, realnost in svet ne obstajajo več. Le še filmski muzej likov, ki nikoli ne umrejo. Film je pač edina obljuba večnosti, večnega življenja, posmrtnega življenja. Kaj če bo film umrl? Kam bomo šli?« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»”Sprehod skozi vloge življenj.” Hipnotična, domišljena in domišljije polna, prelepa “božanska komedija”, ki staro misel, da smo vsi le igralci v svojih življenjih – ali pa da bi radi zaigrali kaj več od lastnega življenja – popelje v nove višave, nove razmisleke, nove melanholije in nove dvome. Film za vse ljubitelje prestopanja linearnosti in žanrov, ena najbolj intenzivnih filmskih izkušenj lanskega leta morda najboljši film lanskega leta.« Ocena: 10
– Peter Zupanc, TV Okno