zgodba
»Nekateri trdijo, da so zločini, ki jih zagrešimo v fikciji, tiste notranje želje, ki jih ne moremo uresničiti v naši nadzorovani civilizaciji, zato se namesto tega izrazijo v umetnosti. Sam se ne strinjam. Mislim, da so nebesa in pekel eno in isto. Duša pripada nebesom, telo pa peklu.«
ZDA, sedemdeseta leta. Spremljamo Jacka in sledimo umorom, ki zaznamujejo njegovo kariero serijskega morilca. Medtem ko se policijska intervencija neizogibno približuje, se Jack podaja v vse večja tveganja, da bi ustvaril svoje ultimativno umetniško delo.
Zloglasni danski provokator Lars von Trier se po sedemletnem izgonu vrača v Cannes s svojim doslej najbolj šokantnim in kontroverznim filmom, ki je na festivalu sprožil tako množično zapuščanje dvorane kot stoječe ovacije. Zaradi eksplicitnih prizorov nasilja mlajšim od 15 let ogled filma prepovedan.
zanimivosti
Hiša, ki jo je zgradil Jack je prvi film Larsa von Trierja, prikazan na festivalu v Cannesu po letu 2011, ko si je režiser med novinarsko konferenco ob premieri Melanholije s spornimi izjavami v zvezi s Hitlerjem prislužil status persona non grata. Hiša, ki jo je zgradil Jack je bila sicer prikazana zunaj tekmovalnega programa, kar je programski direktor festivala Thierry Frémaux pojasnil v izjavi: »Film je tako edinstven, njegova tema pa tako kontroverzna, da je to najboljši prostor zanj. /…/ Če nam je všeč ali ne, gre za velik film in velikega režiserja.«
iz prve roke
»Dolga leta sem delal filme o dobrih ženskah, zdaj pa sem naredil enega o hudobnem moškem. /…/ Hiša, ki jo je zgradil Jack slavi idejo, da so ljudje zlobni in brezdušni, kar je žal dokazal tudi nedavni vzpon Homo Trumpusa, podganjega kralja. /…/ Vedno sem verjel, da je treba vse, kar si je mogoče zamisliti ali kar je mogoče narediti, tudi pokazati. /…/ Precej pomembno je, da nisi vsem všeč, ker če si, potem ti je spodletelo. Sicer pa nisem prepričan, da so ljudje moj film dovolj sovražili. Če bo postal preveč priljubljen, bom imel težavo. Ampak mislim, da je bil odziv ravno pravšnji. V vsakem primeru ga je bilo užitek pisati. O serijskih morilcih ne vem veliko, vem pa nekaj o psihopatih.«
– Lars von Trier
portret avtorja
Lars von Trier (rojen leta 1956 v Köbenhavnu na Danskem) je leta 1983 diplomiral na filmski akademiji, nato pa nekaj časa snemal reklame in glasbene spote. Leta 1995 je s Thomasom Vinterbergom sestavil filmski manifest danske Dogme 95. Od tedaj velja za enega najbolj inovativnih evropskih režiserjev. Med njegovimi filmi so: Element zločina (Forbydelsens Element, 1984), Medea (1988), Evropa (Europa, 1991), Lom valov (Breaking the Waves, 1996), Idioti (Idioterne, 1998), Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000), Dogville (2003), Manderlay (2005), Antikrist (Antichrist, 2009), Melanholija (Melancholia, 2011) in Nimfomanka (Nymphomaniac, 2013, v dveh delih). Von Trier je za svoja dela osvojil številne nagrade na mednarodnih festivalih. V Cannesu je za film Plesalka v temi prejel zlato palmo, pa tudi veliko nagrado žirije za Lom valov; nagrado za najboljšo igralko sta tam dobili Charlotte Gainsbourg za vlogo v Antikristu in Kirsten Dunst za Melanholijo.
kritike
»Von Trierjeve digresije, dialogi in provokacije se prepletejo v morda najbolj silovito, navdihujočo in izzivalno vizijo, kar jih je režiser kadarkoli ustvaril: /…/ [delo], ki črpa tako iz njegovih lastnih filmov kot iz analov zgodovine. To ni zgolj vaja v sadizmu (ali mazohizmu), pač pa boleč poskus zazreti se v brezno pekla, potopiti se v najbolj nehumana dejanja, kar jih je človek kadarkoli zagrešil, in najti, če že ne lepote, vir trpljenja ali pa vsaj senco razumevanja v obliki ‘ekstravagantne umetnosti’. /…/ S Hišo, ki jo je zgradil Jack nas von Trier postavi pred preizkušnjo, ki je ravno tako mučna kot navdihujoča. Mene samega je povsem osupnil in pretresel.«
– Lawrence Garcia, Notebook
»To je grozljiva in utrujajoča izkušnja, prav tako neprijetna, kot sem se bal. A konča se – to moram priznati – s spektakularno grozljivim finalom. /…/ Film se zaključi s kolosalnim, a napol resnim treskom, ekstravagantno vizualno domislico ter predrznim glasbenim zaključkom, ki te hočeš nočeš pripravi do tega, da v smehu zapustiš dvorano.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Ali bo gledalec v filmu našel kaj vrednega, bo odvisno od njegove pripravljenosti, da se pogrezne v mračne globine von Trierjeve psihe. Dvomim, da bo z režiserjem kdo sočustvoval in gotovo se bo film mnogim zdel neznosen, tistim pa, ki bodo pripravljeni odpustiti njegove izgrede, bo ponudil obilico fascinantnega gradiva. V smislu umetniškega avtoportreta in študije ustvarjalnega procesa gre seveda za skrajno neortodoksen izdelek. To je film, v katerem se alter-ego režiserja, ki slovi po svojem megalomanstvu, spusti v pekel, nato pa plane v jok, ko izve, da mu ne bo nikoli dovoljeno stopiti na Elizejske poljane. Priznajmo si, da je v takšni odkriti norosti nekaj neustavljivo privlačnega.«
– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage
»Hiša, ki jo je zgradil Jack je odvratna, toksična bedarija. /…/ Poljubite svoje otroke. Pojdite na sprehod v park. Pojejte paradižnik, kot bi bil jabolko. Pripnite ljubezensko pismo k računu za plin. Vrzite nekaj kamenčkov v vodnjak. Naučite se nekaj besed v jeziku kosa. Odmrznite zamrzovalnik. Naredite karkoli, res ni važno kaj, samo ne pojdite gledat Hiše, ki jo je zgradil Jack Larsa von Trierja. /…/ Von Trier nas načrtno provocira že nekaj časa. /…/ Še nikoli pa tega ni počel tako usmerjeno, tako osebno in tako kontaminirano z nalezljivim samosovraštvom. Tu je le nekaj skupin, ki se jih na vso moč trudi znova in znova užaliti: ženske; policisti; vsi, ki so kadarkoli zagovarjali njega ali njegove filme (uf, kako neumno se počutimo zdaj); vsi njegovi igralci; ljudje z otroki; ljudje, ki so nekoč bili otroci; umetnostni zgodovinarji; klasični filologi; ljubitelji Glenna Goulda; serijski morilci; ljudje z očmi; vsi, ki so mu ploskali, ko je prišel na premiero; race – in seveda selekcijska komisija Filmskega festivala v Cannesu.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Na desetine ljudi je ogorčeno odkorakalo s canske premiere filma Hiša, ki jo je zgradil Jack – in čeprav povsem razumem njihove razloge, sem bil vesel, da sem ostal vse do njegovega osupljivega konca. /…/ Von Trierjeva prebrisana dekonstrukcija žanra o serijskih morilcih me je večino časa stimulirala, šokirala in zabavala, pa tudi navdušila z brezkompromisno drznostjo in tehničnim mojstrstvom: film se konča z veličastnimi nadnaravnimi podobami, ki bi bile lahko vrhunec katerekoli hollywoodske fantazijske uspešnice. Morda si boste zaželeli zapustiti dvorano že prej, a o prizoru boste gotovo še dolgo govorili.«
– Nicholas Barber, BBC
»Hiša, ki jo je zgradil Jack je globoko zakoreninjena v ustvarjalčevi psihi, in čeprav je rezultat morda katarzičen zanj, je film le občasno zanimiv za vse ostale.«
– Tim Grierson, Screen International
»Hiša, ki jo je zgradil Jack je pogosto srhljiv, sadističen potop v psihotičen notranji monolog, poln intelektualnih odvodov o naravi umetnosti v današnjem svetu, ki vloži precej truda v vzbujanje nelagodja v ključnih trenutkih. Če ga presojate v teh okvirih oziroma ste se vsaj pripravljeni soočiti z brezhibno filmsko stvaritvijo, ki svobodno prestopa moralne meje, boste ugotovili, da je film morda tudi briljanten.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Ne glede na to, kako morda sovražite Larsa von Trierja, ne pozabite, da sam sebe sovraži še bolj. To je bilo precej očitno v njegovih zadnjih nekaj delih, ampak zdaj je o tem naredil cel film. Hiša, ki jo je zgradil Jack na prvi pogled morda res govori o serijskem morilcu, ki nam na mučno podroben način razlaga o svojih najpomembnejših zločinih. A film je hkrati najbliže avtobiografiji od vsega, kar je von Trier kdaj ustvaril.«
– Bilge Ebiri, The Village Voice
»Lars von Trier z vso silovitostjo raziskuje kroge pekla in lastno kariero. Film, ki ga nikakor ne bi smeli jemati dobesedno.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Nekje med dobrim prevratniškim filmom in senzacionalističnim trikom. Film je narejen, da ti zleze pod kožo, in to mu tudi uspe.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Hiša, ki jo je zgradil Jack je nekoliko sprevržena provokacija, ki jo je filmar zavestno ustvaril kot odgovor svojim kritikom in deluje kot nekakšen poslednji testament /…/. Napihnjena,160 minut dolga, pogosto dolgočasna, na trenutke sarkastična, včasih žaljiva in včasih skrajno trapasta Hiša, ki jo je zgradil Jack – ne nazadnje gre za film, v katerem serijski morilec pred vrati pekla debatira z Dantejevim Vergilom (v podobi Bruna Ganza) – je daleč od popolnosti, a je hkrati von Trierjevo najbolj zanimivo delo v dolgem času, pa ne le zato, ker v svoj epilog vključi podvodni GoPro poklon Leviatanu (2012). /…/«
– Mark Peranson, Cinema Scope
»Novi film danskega režiserja /…/ je divja in samokritična meditacija o naravi umetnosti in človeške morale. /…/ V tem iznakaženem in strašljivem avtoportretu – najboljšem von Trierjevem približku remaku Fellinijevega Osem in pol – danski cineast obrne svoj modus operandi na glavo: za izhodišče vzame zelo osnovno idejo (portret o zločinski karieri psihopata v petih epizodah) in jo povzdigne v nekaj resnično kompleksnega. Brutalni portret Jackove morilske sle (igra ga navdihnjeni Matt Dillon) ves čas prekinjajo protagonistovi sokratski dialogi z Brunom Ganzem, ki obudi svojo vlogo angela varuha iz Neba nad Berlinom. /…/ Avtor Plesalke v temi razglablja o umetnikovem razmerju z njegovim materialom (v Jackovem primeru gre za telesa žrtev, v Larsovem pa za njegove ideje in igralce); o vrednosti ikon, ko govorimo o zgodovini (z vključitvijo Hitlerjevih podob von Trier zahteva nazaj svobodo izražanja in v spomin prikliče epizodo, zaradi katere je pred leti v Cannesu postal persona non grata); pa tudi o bolečini, ki jo umetnik-provokator povzroča drugim in sebi. /…/ Med najbolj zanimivimi vidiki Hiše, ki jo je zgradil Jack je način, kako von Trier neprestano postavlja pod vprašaj svoje predpostavke. /…/ Ta nagnjenost k samoizpraševanju pa je ravno ena izmed osnov filmskega eseja. /…/ Odiseja zločinov brez kazni razkrije moralno dezorientacijo nedelujoče družbe. Ironija uveljavi svoj zakon distance, nazorno nasilje v določenih delih filma pa nikoli ne daje občutka, da gre za kaj drugega kot hiperbolično igrico. Na koncu je silovitost tez in antitez von Trierjevega razmišljanja o umetnosti in morali tista, ki nas ponese v srce filma, na razpotje med peklom in nebesi, v duševnost trpinčenega umetnika.«
– Manu Yáñez, Otros Cines Europa
»Jack – ta pošast filma, ta filmski perfekcionist – sporoča: če hočeš posneti velik film, moraš biti “nacist”! To zveni sicer grozno, strašno, cinično, a če malce bolje pomislite: bi imeli vse tiste velike, slavljene, oskarjevske vojne filme, če ne bi bilo vojn, strahovitih klavnic, prve, druge, vietnamske, iraške? Bi imeli vse tiste velike, slavljene, oskarjevske filme o serijskih morilcih, če ne bi bilo serijskih morilcev, ki sojih s svojimi grozotami navdihnili? In navsezadnje, bi bil kapitalizem takšna umetnina, če ga ne bi poganjalo takšno nasilje? Nič čudnega, da se film dogaja nekje ob koncu sedemdesetih ali na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je neoliberalizem dobil krila. Svet, ki potrebuje toliko nasilja, da bi živel in deloval, in v katerem se mora umetnik obnašati kot “nacist”, da bi pritegnil pozornost, je svet, v katerem lahko kričite, kolikor morete, pa vam ne bo nihče pomagal. Vsem je vseeno. Hiša, ki jo je zgradil Jack, mučni vpogled v infantilno patologijo moškega “božjega kompleksa” in skrivanja za umetnostjo, traja dve uri in pol – in z vsako grozoto, vsako krutostjo, vsako ostudnostjo vas sprašuje: ste še vedno tu? A še nimate dovolj? Bi zaploskali? Kaj če se vse to sploh ne zgodi zares? Kaj če se to zgodi le v Jackovi – in vaši – glavi?« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Hiša, ki jo je zgradil Jack je neke vrste celostna umetnina, blazen postmodernistični konstrukt, v katerem von Trier besni nad tem, da celostne umetnine ne obstajajo – razen kot velikopotezni morilski program. Čeprav klišejsko pričakovana je nemara najboljša epizoda filma tista, ki jo ljubeče posveti »inženirjem duš« 20. stoletja: Hitlerju, Stalinu in Mau ter njihovim »gradbeniškim eksperimentom« z milijonskimi žrtvami. V primerjavi z njimi Jack ni noben arhitekt, ampak zgolj zidarski vajenček.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slo