zgodba
Cristina Pinto, nekdanja morilka neapeljske mafije Camorra, se po štiriindvajsetletni zaporni kazni skuša znajti v vlogi matere, partnerice in babice. Ko njen partner Raffaele zboli za rakom, Cristina poišče zatočišče pri hčeri Eleni, s katero skuša zapolniti dvajsetletno vrzel v odnosu.
Slovensko-italijanski dokumentarec o zloglasni članici neapeljske mafije Cristini Pinto, znani tudi pod vzdevkom Nikita, ki se po prihodu iz zapora sooča z izzivi vsakdanjega življenja.
iz prve roke
»Nekaj časa sem živela v Neaplju, od koder prihaja moj mož. V okolišu, kjer živi Cristina, je bilo njeno ime strah in trepet. Vsi so vedeli, da se Nikiti, kakor so jo klicali, nikakor ne smeš zameriti. Bila je noro lepa in noro fascinantna. Delovala je skoraj kot duh: obstaja, a je hkrati ni. /…/ Prek moževe družine sem jo potem spoznala, med nama je stekla energija in odločili sva se, da bova sodelovali. /…/ Ključno je bilo zaupanje, nisem je obsojala /…/, spoštovala sem jo v njeni pokončnosti in odločnosti. Ko me je prvič videla, ni bilo nobenih odvečnih besed, ni bilo zanikanja, češ ‘obsodili so me po krivem, nisem kriva’. – ‘Tam sem bila, to sem naredila in to zdaj plačujem. Ko pa bom odplačala, bova naredili ta film, tako kot sem uresničila vse drugo.’ /…/ Zame je bila ena bolj ganljivih stvari v filmu tkanje novega odnosa med mamo in hčerko. Mama in hči sta se želeli približati druga drugi, mi smo bili pri tem nekakšno gonilo, ko smo ju spodbujali, naj se pogovarjata. V njunih dialogih se razkrije marsikaj. /…/ Mislim, da je bilo zame ključno, da sem lahko z njo potovala po vseh deviantnih hodnikih njene duše /…/ Da je bila hladna, da je sprožila pištolo, da je rezala prste … to so dejstva. Po drugi strani pa je to človek, mogoče se sliši čudno, ki je topel in dober.«
– Anka Pirš, scenaristka
»Skozi različne faze snemanja in montaže smo se odmaknili od dejstev o Camorri, ker bi potem nastal zgolj še en film informativnega značaja /…/. Zanimali so me intimni vzgibi, kaj človeka pripelje do tega, da je takšen, kot je ali kot je bil – njegov osebnostni profil. Tako ali tako snemam življenje, ki pa ni skrito v dejstvih, ampak v čustvih in situacijah, ki jih prinesejo na plan. /…/ Onkraj fascinacije nad fenomenom italijanske mafije sem se spraševal, ali je oseba s tako krvavo preteklostjo, kot jo ima Cristina Pinto, sposobna ljubiti in biti ljubljena.«
– Siniša Gačić, režiser
portret avtorja
Novinar in režiser Siniša Gačić je za svoj prvi film Boj za, dokumentarec o antiglobalističnih protestih leta 2014 v Ljubljani, na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši celovečerec. Tri leta pozneje je z Dominikom Mencejem posnel Odraščanje, dokumentarni portret lezbične družine v boju proti diskriminaciji. Hči Camorre je njegov tretji celovečerec.
kritike
»Brez pretencioznega senzacionalizma z nekaj časopisnimi članki Gačić oriše ozadje kriminalne preteklosti protagonistke, ne da bi se spuščal v strukturo kriminalne združbe /…/, saj ga bolj kot njeni zločini zanima, kakšna je osebnost nekoga, ki je sposoben ubijati. /…/ Gačićeva neposredna kamera gledalcu omogoča direkten stik s protagonistko. Tako se nam zdi, da smo mi tisti, ki pred zaporom čakamo nanjo, se ob njej sprehajamo po ulicah Neaplja, kjer jo vsi v strahospoštovanju pozdravljajo, sedimo za mizo skupaj z njeno hčerko, ko se iskreno pogovarjata o vzgoji otrok, in se prestrašeni stisnemo v kot, ko se v prepiru s partnerjem Raffaelejem pokaže njena stara narava. Globina filma, ki ga odlikujejo drzna kamera, precizna montaža ter domišljena glasba in zvok, je v moralni dilemi, ki jo sproži v gledalcu. Ta se nenadoma zaveda, da sočustvuje z morilko, ki povrh vsega niti ne obžaluje svojih dejanj. A kazen je prestala in kljub grožnjam, ki so stregle po življenju njeni družini, ni nikogar izdala. Mar ni upravičena do kolikor toliko normalnega življenja na ulicah, kjer ne moreš ubežati lovkam mafijskih združb? Se morilski um in sla sploh kdaj rehabilitirata?«
– Tina Lešničar, Delo
»Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija nas popeljejo na napeto filmsko potovanje glavne protagonistke in njenega partnerja, ki jo je 24 let čakal, da se vrne domov. Kaj je ostalo od ljubezni in kdo je Cristina Pinto? Avtorjema uspe na verodostojen in zaupljiv način prodreti v najintimnejše plasti človeške duše in odstreti skrivnost, zakaj je Cristina ubijala. Odlična montaža, glasba in celotna izvedba filma. Pretresljiv film.«
– utemeljitev nagrade vesna za najboljši dokumentarec
»Biti kamoristka je bilo gotovo bolje, kot biti italijanski predsednik, toda ironično – zdaj izgleda natanko kot Henry Hill, mafijec, ki se v Scorsesejevih Dobrih fantih skesa: imel je bajno življenje, počel je, kar je hotel, zamudil ni nobenega užitka, svet je bil njegov – zdaj pa bo v programu za zaščito prič do smrti živel enolično in dolgočasno. In ko ugotovi, da jo čaka počasna smrt, le nemočno divja in besni – kot Jake LaMotta v Scorsesejevem Podivjanem biku. Doku Hči Camorre je Gačićev prispevek k vivisekciji “banalnosti zla”. Lahko bi ga vrteli na double-billu z Ircem, Scorsesejevim prispevkom k “banalnosti zla”. Cristina Pinto izgleda kot #MeToo verzija Franka Sheerana, mafijskega plačanca, ki ga igra Robert De Niro.« ZA+
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Siniša Gačić ob vsem (nedvomno sočnem) materialu, ki ga ima na voljo, in kljub temu, da ga je velika mafijska botrica, kot je razvidno iz posnetkov, spustila povsem v svojo bližino, potegne precej pogumno potezo: ob strani pusti podrobnosti Nikitine mafijske kariere, ne spušča se v psihologizem in raziskovanje njene kriminalne geneze, ne brklja po njenem otroštvu in ne secira družinske patologije Pintovih. V svojem filmu se osredotoči zgolj na Cristinin tu in zdaj. Skozi observacijski dokumentarni pristop nam brez vmešavanja v spontani potek dogodkov in ob popolni odsotnosti naracije iz offa prikaže izseke iz njenega življenja po prihodu iz zapora. /…/ Neapelj in njegovo zaledje sta tako temeljito prepojena s kriminalom, da v tistih krajih očitno veljajo povsem svojstveni moralni zakoni. Dejstvo, da Cristina Pinto ni nikoli prelomila zakona molka in izdala svojih pajdašev, je v tem okolju sidrišče moralne pokončnosti in dovolj dober razlog da človek, pa čeprav kriminalec, v družbi uživa zavidljiv ugled.«
Špela Barlič, Dnevnik