zgodba
Fast Eddie Felson je nadarjen, a impulziven igralec biljarda, ki s partnerjem Charliejem potuje po državi in slepari nič hudega sluteče domačine. Nasprotnika zvabi v igro in ga pusti zmagovati, takoj ko so stave dovolj visoke, pa se vlogi zamenjata. Eddie naivnežu izprazni žepe in s Charliejem se odpravita v naslednje mesto. V New Yorku se želi Fast pomeriti z Minnesoto Fatsom, igralcem biljarda, ki ga ni nihče premagal že petnajst let…
kritike
»Dva filma [Hazarder in Paris Blues], ki v kinematografe prihajata istočasno, ponujata prijetno priložnost, da spregovorimo o Paulu Newmanu. Ta mladi ameriški igralec je kariero začel v nekoliko neugodnem položaju, saj je po videzu in temperamentu precej spominjal na Marlona Branda, poleg tega pa je odigral kar nekaj vlog, v katerih smo si zlahka zamišljali omenjenega igralca. Sprva se je celo zdelo, da ga skušajo prodati kot nekakšnega drugorazrednega Branda, na voljo producentom, ki niso mogli dobiti izvirnika. Ni trajalo dolgo, da se je ta vtis razblinil. Filmske vloge kot tiste v Dolgem, toplem poletju (The Long Hot Summer), Mački na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof) in /…/ Exodusu; broadwayski nastop v Sweet Bird of Youth; zdaj pa še omenjena filma so znova potrdili njegove izjemne igralske sposobnosti, obilico talenta in osebno noto. Tiste starokopitneže, ki trdijo, da v filmih ni mogoče igrati, da nastopajoči zgolj upodablja samega sebe ali da namesto igralca vse naredijo tehniki, vabim k ogledu prizora s piknikom, v katerem Newman v vlogi virtuoznega igralca biljarda dekletu opisuje svoje vznemirjenje ob zmagi. Če ta prizor ne predstavlja vrhunsko uglašene igre – dobro razumljene, skrbno načrtovane, tehnično izpiljene, nato pa podžgane s talentom –, je igralski svet celo veliko revnejši kot po moji konservativni oceni.«
– Stanley Kauffmann, The New Republic, 1961
»Celovečerec Roberta Rossena je temačna moraliteta, katere eksistencialni junak je prevarantski igralec biljarda, povsem predan svoji umetnosti (Paul Newman na vrhuncu moči). Film odlično izkoristi zakotne lokacije /…/ in prvovrstno zasedbo stranskih igralcev. /…/ Ta post-noirovska melodrama z metafizičnim pridihom vešče gradi vzdušje in tempo, tekmi z Gleasonom v vlogi Minnesote Fatsa pa sta nepozabni.«
– Jonathan Rosenbaum, Cinema ritrovato
»Le redki filmski liki delujejo tako zelo resnično, da v očeh gledalcev postanejo merilo za vse ostale. Fast Eddie Felson je eden izmed njih. Mali prevarant, ki ga v filmu Hazarder igra Paul Newman, je neizbrisen lik – težo mu daje dejstvo, da zgodba ne govori o njegovi zmagi v finalni partiji biljarda, temveč o tem, kako ga uničijo biljard, življenje in pomanjkanje značaja. Gre za enega redkih ameriških filmov, v katerem junak zmaga tako, da se preda; da sprejme resničnost, namesto da bi se prepustil sanjam.«
– Roger Ebert
»Rossenov predzadnji film je njegov najboljši; stilizirana pravljica o zvestobi in izdaji, značaju in samospoštovanju, zmagi in porazu, postavljena v podzemni svet, kjer moški v zakajenih sobah pijejo, kartajo in igrajo biljard. Paul Newman je v vlogi Fast Eddieja Felsona /…/ stopil iz sence Marlona Branda in Jamesa Deana /…/.«
– Philip French, The Guardian
»Ne boste našli bolj osamljenega ameriškega filma od Hazarderja ali boljšega nepopolnega junaka, kot je Fast Eddie Felson. Newman na platnu kar poka od energije – to je tip, ki ga nikoli ne bi smeli imeti radi, a si ne morete kaj, da ne bi bili na njegovi strani. Ko dodamo sijajni nastop Georgea C. Scotta v vlogi poklicnega hazarderja Berta Gordona, ki Felsona najame, nato pa se počasi vrine med njega in Sarah, zgodba postane mešanica Pepelke in predvsem Fausta. Skratka: to je najčistejša študija športnikovega notranjega boja, kar jih je bilo kdaj prenesenih na veliko platno.«
– Arthur Ryel-Lindsey, Slant