zgodba
»Samo ljubezen nas lahko izpolni. Nič drugega.«
Hadewijch d’Anvers, mistikinja iz 13. stoletja
Celine, dvajsetletna študentka teologije, si nadene ime Hadewijch, po nizozemski pesnici in mistikinji iz 13. stoletja, ter odide v samostan. Sestra prednica, ki jo slepa in ekstatična vera mladega dekleta šokira, zahteva, naj zapusti samostan in poišče svoje poslanstvo drugje. Hadewijch znova postane Celine, mlada hči francoskega ministra. Spozna Yassina, Afričana iz pariškega predmestja, ki ji predstavi svojega brata Nassirja, zavednega muslimana in verskega učitelja. Strastna ljubezen do Boga, bes in neznanska želja po samožrtvovanju popeljejo Celine po nevarnih poteh med božjo milostjo in blaznostjo.
Hipnotična študija o možnostih in posledicah, ki jih prinaša absolutna ljubezen do boga, je hkrati sodobna reprezentacija hrepeneče želje, da bi ljubili in bili ljubljeni, v kateri se mešata divji bes in milina.
iz prve roke
»Hadewijch je zgodba o ljudeh, ki jih hlepenje po Absolutnem odtujuje od drugih. Ko doumejo, kako brez pomena in plitev je sodobni svet, besno opletajo v obupanem iskanju Moči in Resnice. Šli bodo do Konca in Začetka, do skrajnosti, kjer se mešajo sile Dobrega in Zlega.«
– Bruno Dumont, režiser in scenarist
portret avtorja
Bruno Dumont (rojen leta 1958 v francoskem mestu Bailleul) od leta 1986 posname številne televizijske oglase, kratke in celovečerne filme. Velik kritiški odziv mu prinese že celovečerni prvenec Jezusovo življenje (La vie de Jésus, 1997), premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, kjer prejme prestižno nagrado Caméra d’Or. Avtor zahtevnih, silovitih in edinstvenih filmskih del se v Cannes vrne že leta 1999 s filmom Človeštvo (L’humanité), ki prejme veliko nagrado žirije in dvojno nagrado za najboljša igralca v tekmovalnem programu. Leta 2003 zapusti francoski sever in v kalifornijski puščavi posname film ceste Twentynine Palms (2003), ki se uvrsti v uradno selekcijo filmskega festivala v Benetkah. Leta 2006 v Cannesu znova prejme veliko nagrado žirije za film Flandrija (Flandres, 2006), brutalno upodobitev vojnega pustošenja. V sekciji Poseben pogled, Cannes 2011, se predstavi avtorjev najnovejši film Hors Satan. Za Hadewijch na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu leta 2009 prejme nagrado filmskih kritikov FIPRESCI.
kritike
»Navadili smo se že, da se francoski cineast Bruno Dumont, avtor enega temeljnih del novega francoskega filma, Jezusovega življenja, svojih tem v prvi vrsti preiskovanja izvorov in raznolikosti, ki jo pozna človeško nasilje, loti brezkompromisno in skrajno dosledno. Tako je tudi v njegovem najnovejšem delu, petem celovečercu Hadewijch – naslov je povzet po imenu flamske mistične pesnice, ki je živela v 13. stoletju in pisala o svoji sublimirani ljubezni do boga –, v katerem sledi mladi, približno dvajsetletni Céline in njeni stopnjujoči se radikalnosti, ki vznikne iz njenega iskanja božje milosti. Dumont film prične tam, kjer bi, glede na Célinine težnje, pričakovali, da se bo zaključil – v samostanu, iz katerega Céline izženejo, saj menijo, da je v svoji duhovni zmedenosti mučeništvo zamenjala za samouničevanje. /…/ Hipnotično in brezkompromisno, pa tudi izjemno senzibilno delo.«
– Jožica Grgič, Delo
»Vsi imajo radi filme. Radi jih gledajo zaradi njihovih zgodb in likov – kdo bi jim oporekal? –, ne pa zaradi načina, na katerega izvajajo svojo mistično funkcijo in ustvarjajo bližnjice do duše. Z drugimi besedami, ne ljubijo filma. /…/ Dumont je sodobni dedič velikih, a težkih eksperimentov iz 60-ih, režiserjev, kot so Bergman, Antonioni in še zlasti Bresson, ki so v filmu videli sredstvo razpiranja etičnih obzorij. Presunjen sem bil spričo obrazov, spričo brezimnih čustev in asociacij, ki so jih sprožali, ter tistih trenutkov čustvene skrajnosti, ki pri Dumontu nastopijo skoraj brez opozorila. Tako kot Bresson tudi Dumont rad uporablja nepoklicne igralce, ker njihov nastop deluje nekoliko ‘nenaravno’ in filmu podeli nadrealistični pridih. /…/ Dumont se zna dotakniti brezčasnega … Osamljenosti. Tesnobe. Potrebe po ljubezni in sanj o nadzemeljski ljubezni ter hkratnega občutka grozljive ujetosti v vsakdanjem. Ne ustvarja v slonokoščenem stolpu. Njegovi filmi so zazrti navznoter in usmerjeni navzven … Dumont snema filme, ki jih skoraj nihče ne želi gledati. To ga ne dela za velikega režiserja in vendar ravno to je – velik režiser.«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle
»S svojo izjemno sposobnostjo prenašanja okolja na filmsko platno scenarist in režiser Bruno Dumont naslika podobo neslišno razpadajočega evropskega krščanstva v zimski pokrajini, krščanstva osamelih klopi v božjih hramih, ki jih držijo skupaj le še zidarski odri. /…/ Zgodbo o Céline, polno sunkovitih elips in nenavadno ekspresivnih bližnjih posnetkov, prežema tesnobni občutek pričakovanja neizbežnega izida. Film, ki v gledalcu ves čas vzbuja zaščitniški odnos do Céline, ki ne premore niti kaplje samoohranitvenega nagona, se nenadoma zasuka v ostrem obratu in nas opomni, da se moramo nedolžnosti bati vsaj toliko, kolikor se bojimo zanjo. /…/ Dumont prikaže Céline kot žrtev lastne fiksacije na nevidno, ujeto v mučnih poskusih, da bi uskladila svoje telesne potrebe z nadsvetnim hrepenenjem. S Hadewijch se podaja v sfero mračnega in surovega sekularnega humanizma v stilu bratov Dardenne …«
– Nick Pinkerton, The Village Voice
»Bruno Dumont, naslednik veličastne tradicije resnih evropskih režiserjev, v svojem najnovejšem filmu Hadewijch postavlja vero pred težko preizkušnjo, kar pa ne preseneča nikogar, ki spremlja režiserjevo kariero. Eden najsijajnejših provokatorjev francoskega filma, ki se je iz srditega, v Cannesu nagrajenega enfant terribla (njegovo Človeštvo je tam leta 1999 prejelo tri lovorike, vključno z nagradama za igralca, naturščika) hitro prelevil v osovraženega auteurja mednarodnega slovesa (Twentynine Palms), odkriva transcendenco vselej na najbolj čudaških, opustošenih in pogosto s krvjo prelitih krajih. /…/ Ta provokativen, pretresljiv in neizbežno srhljiv film ponudi najbolj izdelan psihološki portret Dumontovega opusa. Če režiserjev bressonovski nagon in nagnjenje h grandioznim izjavam (o velikih – vseobsegajočih in nedoločljivih temah, kot so Vojna, Zahod ali Rasa) njegovim protagonistom navadno preprečuje, da bi bili kaj več kot arhetipi, je glavna junakinja tega filma, Céline, ki jo je sijajno upodobila Julie Sokolowski, morda njegovo prvo povsem celovito in jasno personalizirano bitje. A kljub temu je neznanka, zmožna morda nepredstavljivih dejanj …«
– Michael Koresky, indieWIRE
»Na festivalu v Torontu, se je predstavilo nemalo sijajnih filmov, ki se religije lotevajo na sekularen način. Med njimi zlasti Zresni se bratov Coen in v Benetkah izdatno nagrajeni Lurd s Sylvie Testud v glavni vlogi. Oba filma smo lahko že videli na newyorškem festivalu, zato pa smo si lahko premierno ogledali osupljiv najnovejši film Bruna Dumonta – še eden izmed vrhuncev Toronta je film z izjemno stopnjo narativnega suspenza. /…/ To je film, ki ga ne smete izpustiti. Je hkrati oseben in skrajno aktualen.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York