zgodba
Nad Sikstinsko kapelo se kadi bel dim. Trg svetega Petra je poln nestrpnih vernikov. A ko glasnik zbrani množici slavnostno naznani: »Habemus Papam!«, se izza balkona zasliši le paničen krik. V Vatikan v veliki tajnosti prispe priznan psihoanalitik (Nanni Moretti), ki naj bi novoizvoljenemu papežu Melvillu pomagal prebroditi krizo. A stari papež se s svojimi dvomi in strahovi sooči po svoje.
Nestrpno pričakovani ‘vatikanski’ film velikega italijanskega režiserja (in levičarja) Nannija Morettija združuje edinstven avtorjev humor in ironijo z globokim humanizmom. V vlogi poglavarja rimskokatoliške vere v eksistencialni krizi blesti legendarni Michel Piccoli.
zanimivosti
Izvolitev novega papeža poteka na tajnem glasovanju v Sikstinski kapeli. V času konklava so kardinali zavezani k molčečnosti, prepovedan pa jim je tudi vsakršen stik z zunanjim svetom. Volitve se zaključijo, ko novoizvoljeni papež privoli v imenovanje. Takrat se iz dimnika Sikstinske kapele pokadi bel dim. Novega papeža nato odpeljejo v ‘sobo solz’, kjer ga čakajo slovesna papeška oblačila. Izvor imena ‘soba solz’ je nejasen, vendar se zdi, da nakazuje na mešanico čustev, ki preplavi novoizvoljenega poglavarja katoliške cerkve ob misli na težko breme, ki mu je naloženo. Kardinal protodiakon nato na osrednjem balkonu bazilike svetega Petra v Vatikanu razglasi ime novega papeža: »Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža!«
Cerkveno kánonsko pravo dopušča možnost papeževega odstopa. Prav tako lahko novoizvoljeni papež zavrne imenovanje. Najbolj znan primer papeževega odstopa (ki ga v komentarjih o pričujočem filmu omenjajo tudi številni italijanski kritiki) sega v trinajsto stoletje. Papež Celestin V. se je že ob izvolitvi leta 1294 upiral imenovanju in celo poskušal zbežati. Po več kot enomesečnem prepričevanju je 85-letni puščavnik in asket nazadnje le nastopil svoj pontifikat, a že pet mesecev zatem odstopil s pojasnilom, da ni kos nalogi. Kot razloge je navedel »svojo ponižnost /…/, šibkost svojega telesa, svojo nevednost, človeško pokvarjenost in hrepenenje po spokojnosti svojega prejšnjega življenja /…/«.
Tudi aktualni papež Benedikt XVI. pripoveduje, da je bila izvolitev zanj šok in da se je v tistem trenutku počutil, kot da bi nanj »padla giljotina«. Preden je bil izvoljen za papeža, je upal, da se bo lahko v miru upokojil in posvetil pisanju knjig. »V določenem trenutku sem molil k Bogu: ‘Prosim, ne naredi mi tega!’ Očitno mi tokrat ni prisluhnil.«
Scenarij za film je pridobil blagoslov Vatikana. Režiser se je med avdienco v Vatikanu srečal z nadškofom Gianfrancom Ravasijem, predsednikom papeževega sveta za kulturo. Ravasi je scenarij prebral, a zavrnil režiserjevo željo, da bi snemal v Sikstinski kapeli. Film je bil v Italiji premierno prikazan le dva tedna pred beatifikacijo Janeza Pavla II. V cerkvenih krogih so ga sprejeli z mešanimi občutki, do kakršnekoli uradne obsodbe cerkvenih avtoritet pa ni prišlo.
iz prve roke
»Skušam se izogniti temu, da bi javnosti pripovedoval, kar že ve. /…/ Film je umeščen v sedanjost, a brez kakršnekoli povezave z aktualnimi dogodki. Gre za izmišljeno zgodbo: moj film govori o mojem Vatikanu, mojem konklavu, mojih kardinalih./…/ Mislim pa, da lahko temo in protagonistovo tesnobo apliciramo tudi na druge okoliščine, druge svetove, in da se lahko dotakne tudi gledalca, ki je daleč stran od likov, ki jih prikazujem. /…/ Delček mene je tako v psihiatru, ki ga igram, kot v depresivnem papežu. /…/ V filmu sem želel spojiti komedijo in dramo, groteskni in realistični ton.«
– Nanni Moretti, režiser in koscenarist
portret avtorja
Italijanski režiser Nanni Moretti se je rodil leta 1953 v Brunicu. V mladosti se je poleg filma predajal predvsem vaterpolu ter se kot militantni član zunajparlamentarne levice že zgodaj vključil v politično življenje. Leta 1976 je na super osmičko posnel svoj prvi celovečerec s pomenljivim naslovom Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico), v katerem se prvič pojavi Michele Apicella, avtorjev filmski alter-ego, ki ga vedno tudi sam odigra. Njegov drugi celovečerec Ecce Bombo je bil leta 1978 povabljen v tekmovalni program festivala v Cannesu. Mednarodni filmski kritiki so v Morettiju kmalu prepoznali enega najobetavnejših mladih italijanskih režiserjev. Njegova dela, katerih ironična ost je naperjena predvsem proti sodobni italijanski družbi, so prejela številne nagrade na festivalih po vsem svetu. Sladke sanje (Sogni d’oro) so na beneškem festivalu leta 1981 prejele posebno nagrado žirije, Maša je končana (La messa è finita) pa srebrnega medveda v Berlinu leta 1986. V devetdesetih je doživel svoj ustvarjalni vrhunec s filmom Dragi dnevnik (Caro diario, 1993), ki mu je prinesel nagrado za najboljšo režijo v Cannesu. Leta 1998 je v tekmovalnem sporedu Cannesa premierno predstavil April (Aprile), tri leta kasneje pa je Moretti na istem festivalu prejel zlato palmo s psihološko dramo Sinova soba (La stanza del figlio, 2001). Leta 2006 se je v politični satiri Aligator (Il caimano) lotil italijanskega premiera Berlusconija. Nanni Moretti se poleg režiranja, pisanja scenarijev in igranja ukvarja tudi s produkcijo in distribucijo ter vodenjem svojega rimskega kinematografa Novi Sacher. Njegove filme smo si lahko ogledali v retrospektivi Slovenske kinoteke leta 1996 in na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe. Letos bo Moretti predsedoval žiriji filmskega festivala v Cannesu.
kritike
»Nežna, zabavna, aktualna, /…/ izvrstno napisana, presenetljivo mainstream komedija, ki se odvija na edinstvenem prizorišču, v nedostopnih vatikanskih prostorih. /…/ Scenarij, ki ga je režiser napisal skupaj s scenaristoma Aligatorja, je poln domiselnih trenutkov, ki dokazujejo, da je Moretti eden najbolj izvirnih italijanskih filmskih ustvarjalcev, ki prebrisano preoblikuje sodobno zgodovino v poljudno formo. /…/ Film pa je konec koncev nepozaben zlasti zaradi likov; predvsem Piccolijevega bolečega portreta krhkega starega kardinala. /…/ V povsem drugačnem tonu pa Moretti v vlogi domišljavega, ukazovalnega psihiatra razsvetli vsak prizor, v katerem se pojavi.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Morettijeva tragikomična zgodba o novoizvoljenem papežu na begu ni nekakšna medla satira organizirane religije, temveč grenko-sladek portret starosti, usode in zmotljivosti. /…/ Film je ravno tako (če ne bolj) meditacija o krivdi, obžalovanju in sramoti, ki pridejo s starostjo in z njo pridobljeno modrostjo, kot kritika splošno sprejete hipokrizije.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound
»Habemus Papam je mojstrovina, avtorjev najlepši film. /…/ Piccolijeva občudovanja vredna upodobitev sijajnega lika papeža na begu. /…/ Lepota filma se skriva v tisti nedoločnosti, ki iz njega naredi neke vrste film katastrofe brez objekta, razdvojen med zanikanjem (komedija za vatikanskim obzidjem) in grozo (strašljivost zunanjega sveta).«
– Cahiers du cinéma
»Habemus Papam ni toliko film o katoliški cerkvi kot komedija o depresiji, natančneje, o nezmožnosti izpolnjevanja družbenih pričakovanj. /…/ V širšem smislu pa film sugerira, da je ohranitev kolektivne iluzije, znane pod pojmom ‘družba’, v nevarnosti, ko se posameznik izkaže za nezmožnega, da bi zasedel določeno mu mesto v družbenem redu. /…/ Režiser ustvari resnično sijajno prostorsko dinamiko /…/ s prepričljivim nizom variacij na edino shemo, ki jo s samim seboj obsedeni igralec/režiser pozna: znotraj vs. zunaj.«
– Marco Grosoli, Film Comment
»Habemus Papam razkrinka oblast, bodisi politično ali versko, kot iluzijo, ustvarjeno s ceremoniali, obredi, kostumi … in zavesami. /…/ Film ni le mojstrsko zgrajen /…/, ampak predvsem neznansko zabaven.«
– Karin Badt, The Huffington Post
»V filmu ne gre za nič manj kot krizo vere. Ne v Boga, ampak v samega sebe.«
– Kevin Jagernauth, IndieWIRE
»To je film posvetnega človeka, ateista, ki ima kot tak globoko spoštovanje do verujočih, in ki mu uspe z ironijo, domiselnostjo in eleganco izzvati hkrati ganjenost in tesnobo, ob tem pa se dotakne vere veliko bolj kot mnogi filmi z religiozno namero /…/ Film izjemne inteligence in svobode, brez vnaprej zastavljene teze, film, ki ne želi zadovoljiti tistih, ki so od režiserja pričakovali prelahko kritiko vatikanske hierarhije in vmešavanja cerkve v posvetne zadeve ali kakršenkoli namig na aktualni pontifikat. Moretti prepusti gledalcu, da film interpretira po svoje.«
– Natalia Aspesi, La Repubblica
»Brez kakršnekoli ironije ali karikiranja. Vse zelo človeško. /…/ V določenem trenutku novi papež (odlični Michel Piccoli) zapusti zgodbo in vstopi v zaustavljeni čas, čas preizkušnje, refleksije, čakanja – čisti filmski čas. Film od gledalca zahteva sposobnost videti onkraj zgodbe in tudi onkraj realnosti /…/.«
– Luca Pellegrini, Radio Vaticana
»Kar se verzirancem subverzije kaže kot pomanjkanje radikalnosti, je Morettijev podpis. Podpis komedije: blagost, ki je nadaljevanje Chaplina ali Tatija, a tudi Truffautovih nežnih opisov silovitih občutij /…/. Habemus Papam je apokalipsa, razodetje, brez ognja in žvepla, brez srpov in kladiv.«
– Marko Bauer, Ekran
»Nov film Nannija Morettija je namreč pristna in zabavna zgodba o težavnosti sprejemanja velikih odločitev, v kateri je glavni junak papež. /../ Nekatere kritike je zmotilo, da film prikaže preveč zlikano podobo Vatikana, saj ne pokaže častihlepnih ali pedofilskih scen, a na koncu gre za zgodbo o človeku na robu odločitve, ki je zanj prevelika, in ne za dokumentiranje Vatikana. In ta zgodba je srčna, zabavna in vredna ogleda, ne glede na versko prepričanje.«
– Igor Harb, Vikend