zgodba
43-letna Louise (Valeria Bruni Tedeschi) je naveličana svojega igralskega poklica in si obupano želi otroka. Razkošnemu posestvu njene nekoč mogočne družine italijanskih industrialcev zaradi finančne stiske grozi prodaja, Louise pa se mora ob tem soočiti tudi z boleznijo svojega ljubljenega brata Ludovica. Prav tedaj sreča precej mlajšega Nathana, s katerim se zaplete v negotovo razmerje.
Delno avtobiografska tragikomedija italijansko-francoske režiserke in igralke Valerie Bruni Tedeschi je zgodba o družini, ki propada, o dobi, ki se končuje, in ljubezni, ki se začenja.
zanimivosti
Film temelji na avtoričinem resničnem življenju: Valeria Bruni Tedeschi je pred leti v resnici izgubila brata zaradi aidsa; v vlogo matere je postavila kar svojo resnično mater, pianistko Mariso Borini; avtoričin nekdanji partner Louis Garrel igra Louisinega mladega ljubimca Nathana; njegov filmski oče je režiser, ki režira svojega sina – ravno tako kot Garrelov oče, priznani francoski filmski ustvarjalec Philippe Garrel … Film so snemali na gradu, ki je nekoč dejansko pripadal družini Bruni Tedeschi.
iz prve roke
»Že od začetka je bila tu želja, da raziščem Čehova, natančneje Češnjev vrt. Želja, da povem zgodbo o družini, bolnem bratu, gradu, parku, spominih in prodaji posestva, ki simbolizira konec tega sveta. Češnjev vrt in muzikaličnost Čehovovega pisanja sta me spremljala ves čas pisanja scenarija, priprav, snemanja in celo montaže. Bolj konkretno pa se je pisanje začelo s kontrastom med dvema sekvencama, ki je dal filmu življenjsko moč. Najprej je bil tu prizor z junakinjo Louise in njenim fantom Nathanom v avtu. Prepirata se, a ne vemo, zakaj. Dialog je skoraj abstrakten. Trenutek kasneje nam postane jasno, da sta namenjena na in-vitro oploditev. Drugi prizor je bil tisti z Louise in njenim zelo bolnim bratom Ludovicom v bolnišnici. Pove mu, da je noseča. Tako imamo na eni strani upanje novega življenja, na drugi pa strah pred bratovo smrtjo. Soočenje teh dveh nasprotujočih si elementov ustvari izhodiščno točko za zgodbo. /…/ Gre za precej nekonvencionalen par: razlikujeta se v letih, pripadata različnima družbenima razredoma in imata različne obsesije. Lahko bi rekli, da sta kot par nekoliko čudaška. Ona bi rada imela otroka, vendar je v resnici prestara; on ni prepričan v svoj poklic, čeprav mu gre dobro. Moč njune zgodbe pa po mojem mnenju izhaja iz nečesa bolj univerzalnega: sta kot utapljajoča se človeka, ki se oklepata drug drugega, da bi se rešila. /…/ Če pogledaš pod površje življenjskih situacij, burleska nikoli ni daleč. Cilj igralca je po mojem mnenju najti klovna v sebi in v Gradu v Italiji je to vsem igralcem uspelo. Bilo je zelo zabavno.«
– Valeria Bruni Tedeschi, režiserka, soscenaristka in igralka
»Ob branju scenarijev si pogosto rečeš: ‘Aha, to sem pa jaz.’ Pri Valerii je ravno nasprotno. Rečem si: ‘Ne, to pa sploh nisem jaz.’ Vendar pri njej ne gre za igranje vlog, ampak za čisto drugo raven. Ko sem videl Il est plus facile pour un chameau… Valerie še nisem poznal in film se mi je zdel genialen. Navdušen sem bil nad igro iskanja ključev: kaj je njeno resnično življenje in kaj je izmišljeno? Filmi, ki niso vsaj malo avtobiografski, me dolgo časa sploh niso zanimali. Film mora v meni vzbuditi željo po življenju, željo, da zapustim kinodvorano.«
– Louis Garrel, igralec
portret avtorice
Igralka, režiserka in scenaristka Valeria Bruni Tedeschi se je rodila leta 1964 v italijanskem Torinu kot hči bogatega industrialca, skladatelja in zbiratelja umetnin Alberta Brunija Tedeschija ter koncertne pianistke Marise Bruni Tedeschi. Pri devetih letih je zaradi groženj Rdečih brigad z družino emigrirala v Francijo, kjer se je, tako kot njena mlajša sestra Carla Bruni Sarkozy, ustalila. Po študiju igre na Théâtre Nanterre-Amandiers in izobraževanju po Strasbergovi metodi je svoj odrski debi doživela v gledališki priredbi Čehovovega Platonova Patricea Chéreauja, kot filmska igralka pa se je v večji vlogi prvič pojavila leta 1987 v filmu Hôtel de France, ki ga je po drami Čehova prav tako posnel Chéreau. Med drugim je nastopila tudi v filmih Pozabi name (Oublie-moi, 1994) Noémie Lvovsky, Nénette in Boni (Nénette et Boni, 1996) Claire Denis, Au coeur du mensonge (1999) Clauda Chabrola, Varuška (La balia, 1999) Marca Bellocchia in 5×2 Françoisa Ozona (2004). Leta 2003 je napisala in zrežirala svoj prvi film, Il est plus facile pour un chameau…, ki ji je prinesel nagrado Louisa Delluca za najboljši prvenec ter nagradi za najboljši prvenec in najboljšo igralko na festivalu v Tribeci. Sledile so Igralke (Actrices, 2007), ovenčane s posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled na festivalu v Cannesu, in njen tretji celovečerec, Grad v Italiji. Vse tri filme, pod katere se je podpisala tudi kot glavna igralka in soscenaristka (skupaj z Noémie Lvovsky in Agnès de Sacy), so navdihnili dogodki iz njenega resničnega življenja.
kritike
»Grad v Italiji je razdelil mnenja. Nekateri so ga odpravili kot samovšečno objokovanje nadlog bogate, umetniško navdahnjene italijanske družine, ki je prisiljena prodati nekaj svoje lastnine. Drugi – vključno z mano – pa so bili prijetno presenečeni nad večinoma komično, a hkrati tudi sočutno kritiko klana, ki moralno, telesno in duhovno propada in katerega člani so ozkogledi, nevrotični, malodane incestuozni, absurdno vraževerni in egocentrični posamezniki. Ker temo razvija bolj živahno kot filmi, kakršen je Somrak bogov Luchina Viscontija, mu občasne zdrse v teatraličnost – commedia dell’arte nikoli ni daleč – gotovo lahko odpustimo. Zasluži si občinstvo.«
– Geoff Andrew, BFI
»Valeria Bruni Tedeschi je že izoblikovala zelo oseben ton: tako kot v igralskih nastopih se tudi v svojih filmskih stvaritvah podaja v tvegano iskanje ravnovesja med očitno komedijo in resnim raziskovanjem osebnih in delovnih razmerij v buržoaznih boemskih krogih. /…/ Grad v Italiji nam z nenehnim prepletanjem intimnih, grotesknih, žalostnih in romantičnih trenutkov sugerira naslednjo osvobajajočo misel: morda nam izzivov življenja ni treba ‘obvladati’ – raje jih sprejmimo z vsemi njihovimi protislovji.«
– Avstrijski filmski muzej
»Tako kot v Poletnem času Oliviera Assayasa je hiša tudi tu veliko več kot dom; to je zakladnica umetnin, spominov, življenj, živetih v celoti, in življenj, ki se nenadoma končajo. Tretji delno avtobiografski celovečerec vsestranske italijansko-francoske ustvarjalke Valerie Bruni Tedeschi ponovno spremlja preizkušnje lepih buržoaznih junakov v svetu uprizoritvenih umetnosti, pri tem pa se na večinoma svež in inteligenten način dotakne tem umrljivosti in panike srednjih let.«
– Scott Foundas, Variety