zgodba
Film postavi v ospredje lik igralca Andreja Nahtigala in prikaže izsek iz njegovega življenja, posnet v realnem času, med resničnimi ljudmi, ki znajo svoje vloge na pamet, ker jih tudi živijo. Andrej Nahtigal igra sebe. Še bolje: to je on. Ni lik iz kakšne zaigrane zgodbe, ampak ustvarja svojo lastno. Kamera mu sledi, briše meje med igranim in dokumentarnim ter jih na novo definira v duhu Shakespearjeve misli: »Ves svet je oder in vsi smo zgolj igralci.«
Gverilski igrano-dokumentarni film, rezina iz življenja Andreja Nahtigala, igralca ljubljanske Drame, svobodnjaka in upornika, ki mu ni vseeno za svet, v katerem živi.
iz prve roke
»Goveja postrv je igrano-dokumentarni film, ki je kritika sodobne potrošniške družbe skozi oči glavnega junaka – igralca Andreja Nahtigala. Andrej je več let spremljal dogajanje na ljubljanski Špici – tam se film tudi začne –, ki je bila pomembno središče ljubljanskega družabnega dogajanja, vse dokler je mestna oblast ni porušila. S tem niso uničili samo prostora, ampak tudi duha, ki ga je ta prostor poosebljal. Na mestu nekdanjega balinarskega igrišča je Andrej priredil turnir v balinanju na travi, kamor je povabil svoje prijatelje balinarje, tako mlade kot stare. Dogodek je nadgradil s kulturnimi prireditvami, ki so jih obiskale številne zanimive osebnosti (delavci, umetniki, študentje, filozofi in naključni mimoidoči obiskovalci). Pri tem je morda ključno, da ljudje, ki se pojavijo v filmu, nikakor niso statisti, ampak vsak v svoji vlogi igra sebe in ne vloge, ki bi mu bila predpisana z vnaprej pripravljenim scenarijem. Špica je hkrati tudi simbol sveta, v katerem je vsak človek dobil priložnost, da izrazi samega sebe. Človeški vidik, ki je bistven tudi za umetnost, sva z Andrejem odpeljala v bolj osebno zgodbo. Andrej Nahtigal igra sebe. Še bolje: to je on. Na polno. Brez rezerve. Brezkompromisno. Ni lik iz kakšne zaigrane zgodbe, ampak je zgodba lika, ki ustvarja zgodbo. Skozi prizore iz njegovega vsakdanjega življenja se počasi spuščamo v Andrejev svet, ki pa je hkrati tudi parabola sveta, v katerem živimo. Pred nami se odprejo prizori iz protagonistovega življenja z vsemi liki, ki mu prihajajo naproti, tudi ko ga pot odpelje stran od Špice, na odrske deske ljubljanske Drame, v bolnišnico, na Borštnikovo srečanje v Maribor ali v izolski nočni klub Ambasada Gavioli. Vseprisotno oko kamere briše mejo med igranim in dokumentarnim, s tem ko nas vrača v življenje takšno, kot je – brez sprenevedanj in olepševanj.«
– Stjepan Drača
portret avtorja
Stjepan Drača (rojen leta 1974 v Zagrebu, odraščal v Ljubljani) je leta 1998 na praški akademiji FAMU diplomiral iz kamere. Po zaključenem študiju je pri različnih filmskih projektih sodeloval kot fotograf, snemalec, režiser, producent in glasbenik. Ukvarja se z video in avdio produkcijo in je član glasbene zasedbe Hidden View. Goveja postrv je njegov režijski prvenec.
kritike
»Opravka imamo s prepričljivim, pristnim in življenja polnim portretom posameznika, ki ljubi življenje in ustvarjalnega duha /…/. /…/Z Govejo postrvjo pa je slovenski kulturni prostor dobil še nekaj več: dobil je delo, ki slavi urbano pokrajino in urbanega ustvarjalnega duha. In čeprav sta tako začetek kot zaključek filma umeščena na izolsko punto, pa sta vendarle še vedno tako izrazito znotraj tiste značilne urbane pokrajine, ki ji poje slavo to čudno in nenavadno, a po svojem duhu preprosto krasno delo.«
– Denis Valič, RA ARS
»Stjepan Drača je tale mockumentarec o Nahtigalu – peripatetiku, opazovalcu, prišepetovalcu, koleriku, slovenskem Jepu Gambardellu in varuhu balinarske skupnosti na ljubljanski Špici – posnel v času, ko je bil Ivo Hvalica še poslanec, ko je bil predsednik še Janez Drnovšek, ko je bil Polde Bibič še živ, ko je štikel Something Stupid zvenel tako, kot da si ga je izmislil duo Platin, in ko je bilo že jasno, da slovenski igralci ne bodo več mogli tekmovati s slovenskimi politiki in da bo moral slovenski “značaj” svetohlinsko razpasti, če jih bo hotel dohajati.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina