zgodba
Eleanor Marx, rojena leta 1855 v Londonu, je bila najmlajša hči Karla Marxa. »Tussy«, kot so jo klicali domači, se je že od malih nog zanimala za politiko. Življenje je posvetila boju za delavske in ženske pravice ter skrbela za posthumne izdaje očetovih del. Kot ena prvih žensk, ki je povezala socializem s feminizmom, je opozarjala na podrejeni položaj ženske v družini – tako meščanski kot delavski – in se borila za odpravo otroškega dela. Leta 1883 se je strastno in tragično zaljubila v uglednega socialista Edwarda Avelinga. Umrla je leta 1898.
iz prve roke
»Zgodba Eleanor Marx s svojim neskladjem med javnim in zasebnim življenjem razkriva kompleksnost človeške duše, krhkost iluzij in toksičnost nekaterih romantičnih razmerij. Eleanorina življenjska zgodba nam ponuja priložnost, da spregovorimo o temah, ki so tako moderne, da jih še danes, stoletje in pol kasneje, lahko označimo za revolucionarne. V trenutku, ko je vprašanje emancipacije bolj aktualno kot kadarkoli, njena zgodba povzame vso kompleksnost in protislovja tega pojma: protislovja, ki so za razumevanje številnih vidikov časa, v katerem živimo, pomembna kot še nikoli. /…/ Eleanorina zgodba mi je torej omogočila, da v okviru nekega zgodovinskega obdobja raziščem osupljivo sodobne teme, pri tem pa sem bila odločena, da obrnem na glavo vse klišeje kostumske drame. Poskušala sem zrušiti podobo viktorijanske junakinje in jo nadomestiti z moderno, emblematično podobo ženske, ki bije bitko hkrati na osebni in javni ravni. Mislim, da je treba Eleanorino zgodbo pripovedovati s subtilno ironijo: njeno ljubezensko življenje je bilo ravno tako absurdno kot tragično, z njenimi stiskami pa se zlahka poistovetijo tudi dandanašnje ženske. A zgodba zahteva tudi globoko spoštovanje: bitke Eleanor in njenih tovarišev niso danes nič manj aktualne, kot so bile nekoč.«
– Susanna Nicchiarelli
portret avtorice
Susanna Nicchiarelli, rojena leta 1975 v Rimu, je doktorirala iz filozofije na univerzi Scuola Normale Superiore v Pisi in diplomirala iz režije na sloviti filmski šoli Centro Sperimentale di Cinematografia v Rimu. Po nekaj kratkometražcih in dokumentarcih je leta 2009 posnela svoj prvi igrani celovečerec Cosmonauta, ki je zmagal v sekciji Controcampo Italiano na Beneškem filmskem festivalu in bil nominiran za nagrado Davida di Donatella za najboljši prvenec. Njen film Nico, 1988 (2017), zgodba o zadnjih letih pevke kultnega benda The Velvet Underground, je poleg številnih drugih priznanj osvojil glavno nagrado v sekciji Obzorja na Beneškem filmskem festivalu.
kritike
»Film se odvije kot samouničevalni pas de deux, pospremljen z zvoki ameriškega punk benda Downtown Boys, anahronističnimi vložki, ki biografijo napolnijo z obilico energije ter predstavljajo razigrani in ironični kontrapunkt najbolj dramatičnim vrhuncem zgodbe. /…/ A ravno tako vznemirljivi kot režiserkina izbira sodobnih melodij so intimni, zakulisni pogledi v Eleanorino življenje. Film predstavlja odmik od tradicionalne biografije in odpira prostor za številne razmisleke o navzkrižju med teorijo in prakso ter o sponah patriarhata, proti katerim se je Eleanor borila v javnosti, a se jih še ni osvobodila doma.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Gospodična Marx je socialistični in feministični film, ki ga današnji (filmski) svet potrebuje. Kaj bi nam lahko dal še en vzgojni pamflet o večnem kratenju delavskih pravic in nujnosti boja za spolno enakopravnost? In čemu bi koristila še ena avantgardno-eksperimentalna meditacija o pomanjkanju ideološke in kulturne vizije v sodobnem svetu? Gospodična Marx /…/ zavrne obe možnosti in zasede posrečeni vmesni prostor; režiserka ve, kako čustveno privlačnost popularne umetnosti združiti s prevratniško močjo sodobnega filma. To je izrazito politično delo, ki svoj ekspresivni vrhunec doseže v najnovejši zbirki punk-rock izbruhov, podkrepljenih z močjo anahronističnega: ideja odpiranja zgodovine, ‘krtačenja zgodovine proti dlaki’, kot je zapisal Walter Benjamin. /…/ Nazadnje je vredno omeniti še odločnost, s katero režiserka izzove gledalce – še posebej mlade ženske –, da prepoznajo univerzalno in sodobno razsežnost ideologije Eleanor Marx. /…/ Boj se nadaljuje. ‘Brez iskrice ne moreš zanetiti ognja,’ nam sporočajo Downtown Boys v svoji nepozabni reinterpretaciji pesmi Dancer in the Dark, ki krasi sijajni film Susanne Nicchiarelli.«
– Manu Yañez, Fotogramas
»Susanne Nicchiarelli se podaja v različne smeri, ves čas pa ostaja blizu svoji junakinji, kot da bi njena intima, bolj nakazana kot izražena, postala zgodba sveta. Preteklost in sedanjost sta fluidni, zlivata se ena v drugo in medsebojno zrcalita – ne le zaradi zgodovinskih kostumov, ki se mešajo s sodobno glasbo. Smo v Zgodbi utopije, Zgodbi levice; priča smo bitki med političnim in intimnim, med kolektivnim in osebnim – med nasprotji, ki jih je nemogoče ločiti drugo od drugega, saj so protislovja del življenja.«
– Cristina Piccino, Il Manifesto
»Gospodična Marx /…/ prisili gledalca, da si ne zatiska oči pred protislovji ter sprejme, kar je oče Karl učil hčerko: naj ji ne bo tuje nič, kar je človeško. Niti ljubiti človeka, ki si tega ne zasluži. Rezultat je nemelodramatična melodrama, v kateri glasba /…/ s svojimi neskladji razbije potencialno privlačnost realistične pripovedi. Odlomki govorov, zrecitirani naravnost v kamero, na podoben način ‘zaustavijo’ pripovedni tok, medtem ko ga v iskanju istega učinka prekinjajo arhivski posnetki. Cilj je ustaviti mehanizem poistovetenja z junakinjo in preprečiti, da bi moč pripovedi izničila bolj razmišljajočo plat filma, pri tem pa ohraniti čar zgodbe. Dober primer je prizor iz Hiše lutk – a užitek v odkrivanju in občudovanju te male scenaristične in režijske mojstrovine raje prepuščam kar gledalcu. Susanna Nicchiarelli – daleč tako od fassbinderjevske hladnosti kot od truffautovske topline –, išče ravnovesje med strastjo in refleksijo, ne da bi pri tem zmanjšala moč izvrstne zgodbe ali pa jo spremenila v orodje za čustvovanje ali zgražanje. Režiserka pokaže občutek za jedrnatost ter zares izjemen nadzor nad snovjo, brez vsakršnega balasta ali obotavljivosti. Čestitke!«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera
»Iskren, globok, vznemirljiv in nikoli samozadovoljen film, ki ga je beneška žirija začuda povsem prezrla.«
– Fabio Ferzetti, L’Espresso
»Eleanor preseže svojega moža -in to intelektualno, moralno, politično in emocionalno. Njen »seks« z zgodovino je boljši od njegovega seksa. Eleanor je videti kot protofeministka, anticipatorka gibanja #MeToo, Aveling, s katerim se ni nikoli poročila (njegova prejšnja žena ni pristala na ločitev), pa kot moški, ki ga frustrira uspešna, odločna, samozavestna, hiperaktivna antiviktorijanska ženska. Ja, Aveling, ki se je vmes celo skrivaj poročil z drugo žensko, jo je razočaral, a zdi se, da je ni razočaral nič bolj kot Engels, nič bolj kot njen svak, veliki socialist Paul Lafargue (ki uživa v tem, da je njegova žena, Laura Marx, le gospodinja), in nič bolj kot njen oče, Karl Marx, ki je mislil na emancipacijo delavskega razreda, ne pa tudi na emancipacijo žensk, saj je predpostavljal, da bo emancipacija delavskega razreda avtomatično prinesla tudi emancipacijo žensk. Njene svobode ni razumel – tako kot je ni razumel Aveling, ki je umrl nekaj mesecev za njo. Na njegov pogreb ni bilo nikogar – vsi so bili prepričani, da jo je zastrupil. V nekem trenutku mu reče, da ima dovolj njegovega zatiranja in da jo zatira, kot jo je zatiral oče – a ko se kamera odmakne, se izkaže, da je to le prizor iz Hiše lutk.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina