zgodba
Gospod Hulot se odpravlja na morje. Pridružite se mu! Ne iščite zapleta, saj so počitnice namenjene zgolj zabavi. Te pa boste več kot v fikciji našli v resničnem življenju. Zato se sprostite in uživajte. Ugotovite, koliko ljudi prepoznate. Morda pa prepoznate celo same sebe …
iz prve roke
»Že od vsega začetka sem si prizadeval, da bi komičnemu liku vdihnil več resnice. V stari šoli filmske komedije je lik stopil na prizorišče z nalepko: ‘Videli boste, jaz sem zabavljač večera, znam veliko stvari, žongliram, plešem, sem zelo dober komik, obvladam pantomimo, izmišljam si gege.’ To je bila cirkuška šola oziroma music hall. Jaz pa sem skušal pokazati in dokazati, da so v bistvu vsi ljudje smešni. /…/ Zamislil sem si gospoda Hulota, skrajno neodvisen in samosvoj lik, ki zaradi raztresenosti, svoje glavne pomanjkljivosti, nekako ne sodi v te funkcionalno naravnane čase. In prav zato mi je tako pri srcu. /…/ Ko se zavzamem zanj, skušam – v enoličnosti vse bolj modernega okolja – ohraniti osebnost vsakega posameznika. /…/ Film sem videl že neštetokrat, toda še vedno si ga z užitkom znova ogledam! Verjemite, da ne gre za nikakršno avtorsko nečimrnost – pravzaprav sploh nikoli ne pomislim, da sem jaz tisti, ki sem ga posnel in ki sem na platnu. Sedim v fotelju, gledam, želim si, da bi mi kdo prinesel pivo, da bi se film spremenil, da bi se zgodilo kaj novega. Ujamem pomežik, lik naredi gib, ki ga še nisem opazil …«
– Jacques Tati
kritike
»To ni le najpomembnejše komično delo v svetovni kinematografiji po bratih Marx in W. C. Fieldsu, temveč tudi mejnik v zgodovini govorečega filma. Preden nas nasmeji, Tati – tako kot vsi veliki komiki – ustvari lastno vesolje.«
– André Bazin, 1953
»Kdaj smo nazadnje videli film, ki bi tako subtilno in hkrati tako učinkovito ujel nostalgijo po pretekli sreči? Gospod Hulot na počitnicah govori o najpreprostejših človeških užitkih: želji, da bi za nekaj dni pobegnili, se igrali namesto delali, vdihavali morski zrak in morda spoznali koga prijetnega. Pripoveduje o upanju, ki je temelj vseh počitnic, ter o žalosti, ko se počitnice končajo. Ter z nasmeškom opazuje, kako zagnano preživljamo svoje dneve, medtem ko nas morje in nebo brezbrižno opazujeta. /…/ To ni komedija, ki bi izvabljala krohot, pač pa komedija spominov, nostalgije, topline in dobre volje. Čeprav je v filmu nekaj resnično smešnih trenutkov, razkriva nekaj veliko bolj redkega: hudomušno naklonjenost človeški naravi – tako čudaški, tako dragoceni, tako posebni.«
– Roger Ebert, 1996
»Popularni filmi, ki so hkrati umetniška dela, so redki dragulji – in Gospod Hulot ostaja eden od umetniških biserov filmske komedije. Film je na svoj način ravno tako sijajen kot najboljša dela Chaplina in Keatona. Čeprav gre za radikalno drugačen način doživljanja sveta, se zaradi svoje nepretencioznosti sprva zdi vse prej kot radikalen. /…/ Prva Tatijeva komedija o gospodu Hulotu je najboljši možni uvod v šarm in talent velikega režiserja. Pa tudi popoln pogled na lahkotnejšo plat poletnih počitnic.«
– Jonathan Rosenbaum
»To je tisto, kar zanima Tatija. Vse in hkrati nič. Travne bilke, papirnati zmaj, ulični paglavci, drobni starček, karkoli – vse, kar je hkrati resnično, čudaško in očarljivo. Jacques Tati ima smisel za komično, ker ima smisel za nenavadno. /…/ Je antiteoretik par excellence. Njegovi filmi so dobri, ne glede na idejo. Če bi Praznični dan in Gospoda Hulota posnel kdo drug, najbrž ne bi bila nič posebnega. Skratka: potem ko je Jacques Tati z dvema celovečercema postal najboljši komični režiser po Jacquesu Linderju, bo s tretjim, Moj stric, morda postal najboljši in pika.«
– Jean-Luc Godard, Cahiers du cinema, 1957
»Mojstrovina Jacquesa Tatija iz leta 1953 prinaša nekaj najbolj smešnih in čudovitih slapstick prizorov, kar si jih je mogoče zamisliti, hkrati pa gre za delo navdušujoče formalne iznajdljivosti, ki se odpove tiraniji zgodbe v korist ohlapno povezanih tonov, epizod in podob.«
– Dave Kehr, Chicago Reader
»Najbolj burlesken med francoskimi filmi in najbolj francoski med burlesknimi. /…/ Redko smo imeli priložnost videti toliko domislic, postreženih v tako mirnem in lahkotnem tempu. Tatijev slog poleg tega zaznamuje edinstvena mešanica ostrega socialnega realizma in nečesa, čemur bi lahko rekli neopredeljiva poezija, sestavljena iz nekakšne melanholične zunanjosti in globoke notranje radosti.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire des films