zgodba
Gospod Bachmann že sedemnajst let poučuje dvanajst- do štirinajstletnike v majhnem industrijskem mestu sredi nemškega podeželja. Možakarjev pedagoški pristop je vse prej kot običajen. Stoli, postavljeni v krog, kitara ter kavč za dnevni počitek – to je le nekaj njegovih nenavadnih učnih pripomočkov. Petinšestdesetletni nekdanji revolucionar z volneno čepico in v majici z napisom AC/DC namesto v ocenjevanje in tekmovalnost verjame v spoštovanje do vsakega posameznika v razredu. Kot vedno pozoren in nepristranski poslušalec tudi mlade spodbuja, naj ohranijo odprta ušesa in odprtega duha. Pomaga jim izraziti mnenje in razvijati argumente. Navdušuje jih za najrazličnejše ideje, teme in spretnosti. Ker prihajajo iz različnih kulturnih in družbenih okolij – številni so priseljenci – ter imajo zelo različne učne sposobnosti, jim pomaga premagovati skrbi in strahove ter poskrbi, da se v učilnici vedno počutijo varne in sprejete.
iz prve roke
»Pogosto se sprašujem, kako se je zgodilo, da sem postal učitelj. Mislim, da so mi učenci Šole Georga Büchnerja v Stadtallendorfu nedvoumno pokazali, kakšnega učitelja si želijo: takšnega, ki z njimi je jabolka, kosmiče in kebab; igra nogomet, ustvarja glasbo in riše; skupaj z njimi dešifrira in odkriva svet; nekoga, ki ga lahko vprašajo, karkoli želijo; predvsem pa nekoga, ki jih ne razvrednoti z ocenami in iskanjem pomanjkljivosti … Želijo si učitelja, ki – tako kot oni – rad hodi v šolo; takšnega, s katerim se lahko smejejo, pojejo in kričijo, a ki jih tudi spravi v red, ko se zapletejo v pretep ali žalijo geje in hendikepirane. Pravzaprav gre za povsem normalen odnos med otroki ali mladostniki in odraslim človekom – v smislu: vem, da zmoreš; tega raje ne počni; to gotovo ni prava pot, vendar ti zaupam; všeč si mi.«
– Dieter Bachmann
»Z Dietrom Bachmannom se poznava že desetletja. Po tistem, ko je začel delati kot učitelj v Stadtallendorfu, mi je dolga leta pripovedoval o mestu ter učencih in učenkah Šole Georga Büchnerja. Govoril mi je, da si moram kraj nujno ogledati.
Ko se mestu, ležečem globoko sredi nemškega podeželja, približuješ z enega od okoliških hribov, v meglici nad ravnino zagledaš silhueto kadečih se tovarniških dimnikov. Od daleč je kraj videti kot en sam velik industrijski kompleks, ki ga na eni strani obdajajo stanovanjski bloki, na drugi pa stara vasica z značilnimi lesenimi hišami.
Med vožnjo skozi mesto opaziš obcestne znake. Na njih piše: DAG in WASAG, ‘Informacijsko-dokumentacijski center’ in ‘Vmesno odlagališče za zemljo, onesnaženo s TNT’. Ob cesti stojijo stare stavbe z zelenjem na ravnih strehah. Grčavi borovci. Mlade breze. Grmovje. Če se pozanimaš o zgodovini teh krajev, izveš, da je bil Allendorf do leta 1938 majhna kmečka vas. Potem je nacistični režim tu zgradil največjo tovarno za proizvodnjo razstreliva v Evropi. Ob koncu vojne je bilo v njej zaposlenih skoraj sedemnajst tisoč ljudi. Prisilni delavci, vojni ujetniki, zaporniki v koncentracijskih taboriščih.
Ko na glavni ulici stopiš iz avta, zaznaš mešanico vonjev po kovini in lešnikovi kremi. Ker proizvodni obrati med vojno niso bili uničeni, so v času povojnega gospodarskega razcveta v Stadtallendorf prišle nove industrije. Livarna Fritz Winter in tovarna čokolade Ferrero sta postali novo središče mesta …
Če Dietra Bachmanna obiščeš med odmorom, lahko poleg nemščine slišiš turščino, ruščino, bolgarščino in italijanščino. Sestava razreda odraža strukturo prebivalstva mesta. Vsi valovi priseljevanja v povojni zgodovini Nemčije so pustili svoj pečat. Danes ima sedemdeset odstotkov prebivalcev tako imenovano ‘priseljensko ozadje’.
In potem gospod Bachmann začne s svojo uro. Spoznaš učitelja, ki z učenci in učenkami ustvari oseben, čustven odnos. Ki samega sebe ne vidi le kot posredovalca znanja, temveč kot človeka z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi vred. Ki ne pozna tabujev in predsodkov, pri čemer ne gre za politično korektnost, ampak za čustveno odprtost brez kakršnihkoli prikritih zamer. Gospod Bachmann na ta način ustvarja odprto vzdušje brez strahu, v katerem se učenci počutijo varne ter se lahko sproščeno izražajo in razvijajo. Šola postane njihova dnevna soba, prostor zaupanja, kjer se lahko pogovarjajo o vsem, kar jim leži na duši. Z učiteljem, ki jih v pogovoru izziva, opogumlja, kritizira in utrjuje. Spodbuja solidarnost in empatijo. In ve, da je lahko krepitev samozavesti pomembnejša od Pitagorovega izreka. Z nekom, ki se trudi, da bi otroci razvijali tudi neakademske spretnosti. Žongliranje. Oblikovanje kamna. Izdelovanje miz. Ples. Ustvarjanje glasbe. Pomembne dejavnosti, ki spodbujajo komunikacijo in pomagajo premostiti socialne, kulturne in jezikovne ovire.
Izhodišče projekta niso bile teze o Nemčiji kot državi priseljencev ali predstavitev alternativnega modela poučevanja. Hotela sem zgolj opazovati, brez vnaprej določenih idej in brez predsodkov.
Moja ljubezen do teh otrok je vzniknila že med snemanjem, zares pa se je razcvetela šele med montažo. Ljubezen, ki se je napajala pri njihovi neposrednosti in čustveni odprtosti ter porajajočem se potencialu. Ljubezen do otrok, ki zaradi svoje starosti še niso razvili tehnik pretvarjanja, zaradi okolja pa tudi ne tehnik samopredstavitve. V nekem smislu je ta ljubezen postala moje vodilo pri montaži.
Učenci v Bachmannovem razredu večinoma prihajajo iz družin industrijskih delavcev, ne glede na to, ali imajo turške, ruske, bolgarske ali nemške korenine. Upravičeno lahko rečemo, da so njihove življenjske razmere negotove, možnosti za izobraževanje in napredovanje v družbi pa omejene. Toda podobno kot jim učitelj Bachmann v učilnici daje priložnost, da razvijejo svoje spretnosti ter čut za lepoto in dostojanstvo, sem jim v montaži tudi sama želela omogočiti, da za 217 minut postanejo zvezde.«
– Maria Speth
kritike
»Nekateri filmi /…/ pridejo do izraza šele, ko jih gledaš skupaj z drugimi. /…/ Gospod Bachmann zahteva skupni ogled tudi zato, ker govori o skupnosti in deljenju istega prostora – v tem primeru šolske učilnice –, kot tak pa je idealen protistrup negativizmu lockdowna. Študija Marie Speth o veteranskem učitelju in njegovih učencih v zgodnjih najstniških letih traja tri ure in pol, a ni niti trenutek zapravljen. Vsakdo, ki poučuje ali je to kadarkoli počel, bo v tem resno zastavljenem, a tiho radostnem filmu našel nekaj zase. /…/ Režiserkin pristop nekoliko spominja na Fredericka Wisemana /…/, tema pa na film Nicolasa Philiberta Biti in imeti (Être et avoir) /…/ in dokumentarno dramo Razred (Entre les murs) Laurenta Canteta. Vendar gre za povsem samosvoje delo, tako zaradi specifik sveta zunaj šole kot zaradi hladne opazovalne potrpežljivosti, s katero režiserka ter [soscenarist in snemalec] Reinhold Vorschneider beležita življenje v razredu. In tako kot Bachmann doseže, da se učenci in učenke počutijo sproščeno, je ustvarjalcem filma uspelo nevsiljivo ujeti epizode njihove ranljivosti, skupaj z nekaj pomenljivimi trenutki, na primer ko si sošolca spogledljivo izmenjata zbadljivke. /…/ Zares navdušujoča učna ura.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Izjemni dokumentarec o zadnjem letu nekonvencionalnega učitelja in njegovega razreda otrok iz priseljenskih družin postane časovna kapsula raznolike in spreminjajoče se Evrope. /…/ Gospod Bachmann daje obraz vsem tistim učiteljem, ki so vsak na svoj način bachmanni, poleg tega pa pokaže nekaj, kar so številni starši zares začeli spoznavati med šolanjem na domu v času pandemije: razred je veliko več kot učilnica. To je dnevna soba, v kateri se otroci učijo govoriti in razmišljati o sebi, pri čemer gre morda celo bolj za učenje, kako delovati v družbenem kontekstu, kot za besede, ki se jih je treba naučiti. Komunikacija presega jezik. Mali portreti učencev so očarljivi, ljubeči in pogosto nadvse ganljivi; rezultat dolgega opazovanja, ki postane čustveno opazovanje, pri katerem maske padejo. Gospod Bachmann je v vsej svoji skromnosti in občutljivosti eden najbolj impresivnih filmov leta.«
– Dana Linssen, De Filmkrant
»Naj bodo naši šolski dnevi še tako daleč, se vsi še dobro spomnimo imena svojega najljubšega učitelja. /…/ Maria Speth v ljubečem in navdihujočem portretu ljubečega in navdihujočega moža ne pušča veliko dvomov, da bo za velik del učencev, ki so se v zadnjih sedemnajstih letih sprehodili skozi hodnike šole Georga Büchnerja v nemškem tovarniškem mestu Stadtallendorf, to ime ‘Herr Bachmann’.«
– Jessica Kiang, Variety
»Film na svoj neosladni način deluje kot uteha, navdihujoče pričevanje o tem, da je pravi učitelj ob pravem času morda eno največjih življenjskih daril.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter
»Gospod Bachmann hoče iz otrok narediti predvsem dobre ljudi – in ne dobrih Nemcev /…/. Prav zato gre za najboljši in najbolj moder film o Nemčiji, kar smo jih lahko videli v letu 2021.«
– Andreas Busche, Der Tagesspiegel
»Pravi čudež; izkušnja, ki je ne smete zamuditi; film, ki vam bo povrnil vero v človeštvo.«
– Blickpunkt Film
»Gospod Bachmann spremeni učilnico v svetovni oder, učence pa v zvezde tudi njihovih lastnih življenj. Skupaj z njimi čutimo, trpimo in se smejimo.«
– Anke Leweke, Zeit Online
»Bolj zabaven kot marsikateri igrani film.«
– Frankfurter Rundschau
»Eden najbolj upanja polnih filmov letošnjega leta.«
– IndieWire
»Bachmann /…/ ima neverjeten občutek za ritem in tempo in improvizacijo – poučevanje tako res deluje kot imerzivna naracija, kot zgodba, ki je noče nihče zamuditi, kot avantura, za katero nihče noče, da bi se kdaj končala, kot afirmacija sreče, samozavesti, raznolikosti, drugačnosti in prihodnosti, kot naglo brisanje cinizma, fobij in strahov, kot emfatični portal v življenje, ne pa kot ocenjevanje ali podcenjevanje. Ne, Bachmann noče biti veriga, še manj dreser – biti hoče smiseln. Na nekonvencionalen, nepokroviteljski, udoben, neasimilacijski, transformativen način. Kot Pitagorov izrek. Kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov. Ali Richard Dreyfuss v Hollandovem opusu. Ali François Bégaudeau v Razredu. Ali pa Albert Finney v Browningovi verziji. Poskrbeti mora, da bodo vsi ti učenci – otroci težaških delavcev – šli naprej. Na koncu jih mora oceniti, a doda: ‘Te ocene – to niste vi. Povsem drugačni ljudje ste.’ Sam se počasi umika, toda vsem, tako njegovim kolegom kot nam, je jasno, da ga ne more nihče nadomestiti. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ tri ure in pol, preživete v razredu gospoda Bachmanna, ogrejejo srce in minejo, kot bi mignil.«
– Dnevnik