zgodba
Dr. Hunter S. Thompson, »iznajditelj« znamenitega gonzo novinarstva, po katerem pomemben, a izrazito subjektiven pisec postane osrednja zgodba ter meša dejstva in fikcijo, si je leta 2005, pri sedeminšestdesetih letih, v glavo poslal kroglo. Verjetno razočaran nad bushevsko Ameriko. Le zakaj si je – če razmišljamo v skladu s avtorjevo »odpadniško« logiko – ni poslal že prej? Nenazadnje so od sredine šestdesetih let, ko je začel pisati novinarske članke za Rolling Stone, Ameriki vladali Johnson, Nixon, Reagan, Bush starejši in mlajši. Vsi so uničevali ameriški sen, ki ga je Thompson v svoji humoristični maniri iskal od začetka profesionalne kariere.
Alex Gibney se v dokumentarcu povečini posveča »zlatim letom« Thompsonovega ustvarjanja, od reportaže o Hell’s Angelsih (1967), s katero je prvič opozoril nase, prek pokrivanja predsednikih volitev leta 1968 in 1972, kandidature za šerifa Aspena, slovitega romana Strah in groza v Las Vegasu (Fear and Loathing in Las Vegas, 1971), do prvega profesionalnega spodrsljaja leta 1974, ko ga je Rolling Stone poslal v Afriko, da bi pokril Rumble in the Jungle, znameniti boksarski dvoboj med Alijem in Frazierjem.
iz prve roke
»Vsak, ki se namerava lotiti režije filma o Hunterju Thompsonu, mora upoštevati dva dobronamerna doktorjeva nasveta: 1.) Ko stvari postanejo čudne, čudaki postanejo profesionalci in 2.) Ko si enkrat kupil vozovnico, ni več poti nazaj. Zdi se mi, kot da sem režijsko vodil – v pet smeri obenem – večplastni Hunterjev duh. Gledalcem lahko obljubim, da film ponuja intenzivno izkušnjo, ki bo odražala, kar sem z ekipo prestal. Sedaj sem že dovolj dolgo čudaški, da se lahko štejem za profesionalca.«
Alex Gibney, režiser
portret režiserja
Počasi – vendar zanesljivo – se Alex Gibney uveljavlja kot eden vodilnih sodobnih ameriških dokumentaristov. Njegove privlačne filme zaznamuje zanimanje za razvpite družbene problematike ali fascinantne fenomene. Za celovečerec Taxi to the Dark Side (2007), ki razgrinja prakse sistemskega mučenja, kakršnega je vojska Združenih držav Amerike izvajala v Afganistanu, Iraku in zaporu Guantanamo, je prejel oskarja za najboljši dokumentarni film.
kritike
»Gibneyjev dokumentarec prinaša obilico še ne videnega slikovnega materiala ter neverjetno količino podatkov o kultnem avtorju Strahu in groze v Las Vegasu. O vseh mogočih mamilih, ki jih je preizkusil, z izjavami o vseh ameriških predsednikih, ki jih je preživel, o vseh sodobnikih in predvsem o njegovem življenju. V filmu nastopa tudi Johnny Depp, ki je igral v filmski verziji Strahu in groze v Las Vegasu. V dokumentarcu sedi v baru ter prebira Thompsonovo pisanje, kar je svojevrsten poklon gonzonizmu.«
Janja Prešeren, InDirekt
»Leta 1969 so k Jannu Wennerju, lastniku in glavnemu uredniku revije Rolling Stone, glasila nove, kontrakulturne, rokenrol generacije, ki je izhajalo v San Franciscu, pripeljali Hunterja S. Thompsona, novega ameriškega žurnalističnega zvezdnika. Ko je odšel, je Wenner le začudeno dahnil: ‘Jaz naj bi bil glas kontrakulture, ampak kaj kurca je pa to?!’ Česa tako čudaškega in odbitega, živčnega in intenzivnega, agresivnega in paranoičnega, neobvladljivega in nezgrabljivega, žaljivega in pikaresknega, apokaliptičnega in nagonskega, zabavnega in ciničnega, matadorskega in karizmatičnega, furijastega in pretiranega, teatraličnega in neudomačljivega, kot je bil Hunter, še ni videl. In ni bil edini.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina