zgodba
Film opisuje »ikonični trenutek v zgodovini Islandije, ki se ga spomni vsak Islandec nad petintridesetim letom starosti«. Neke mrzle marčevske noči leta 1984 nekaj kilometrov od obale Vestmanskih otokov potone ribiška ladja. Preživi le en član posadke. Po šestih urah plavanja po ledenem oceanu doseže obalo, nato pa mora do domače vasi prehoditi še veliko polje lave. Čeprav se okoli njega mesece in mesece vrti truma mednarodnih strokovnjakov, ki vsi po vrsti vztrajajo, da brez nekakšnega posebnega daru tovrstne preizkušnje ne bi preživel nihče, se zdi, da je tihi in umirjeni ribič kljub vsemu le običajen človek z neuničljivo voljo po preživetju.
Film, posnet po resničnih dogodkih, pripoveduje o islandskem ribiču, ki je leta 1984 čudežno preživel brodolom in zaradi svoje osupljive zmage nad naravo postal narodni heroj, simbol islandske vzdržljivosti, pa tudi velika znanstvena uganka.
iz prve roke
»Ko se je to zgodilo, sem bil še najstnik. Kot vsi v naši mali državi sem sočustvoval s prebivalci Vestmanskih otokov, ki jim je morje spet vzelo može, obenem pa me je prevzela zgodba o edinem preživelem. Kdo je bil ta človek? Iz kakšnega testa je bil? Časopisi so pisali, da ga znanstveniki preučujejo kot nekakšen fenomen. Zaradi telesne maščobe, ki naj bi ga obdržala pri življenju, so ga imenovali človek-tjulenj. Podobe tega nenavadnega moža so se mi vtisnile v spomin. Bil je velik možak s skodranimi lasmi, a bil je mlad, le 22 let je imel, in bil je nenavadno resen, tih in sramežljiv. Ne ravno stereotipen junak, a vseeno nekdo, ki mu je uspelo premagati na videz nepremostljive ovire. /…/ Prikazati sem želel vsakdanje življenje ljudi v ribiških skupnostih ter nevarnosti, ki prežijo na njih. Naše ljudstvo je v tej negostoljubni deželi preživelo stoletja prav po zaslugi islandskih ribičev. Gullijeva zgodba je zgodba o vseh tistih junakih, ki so umrli na morju. Mies van der Rohe je dejal: ‘Bog je v detajlih.’ Osredotočiti sem se želel na preproste reči, ker menim, da je to bolj učinkovito, kadar govorimo o velikih temah, kakršne so človeška vzdržljivost in moč narave. Nisem se hotel osredotočiti na protagonistovo nadčloveško rešitev, temveč na njegov notranji monolog. Skušal sem razumeti, kaj mu je pomagalo prestati to težko preizkušnjo: hladnokrvnost in odločenost, pa tudi misel na nedokončane posle. Spregovoriti sem želel o stvareh, ki jih pogosto ne opazimo, o temah, ki se nam zaradi lastne arogance včasih ne zdijo pomembne. Za nas kot pripadnike naroda, ki je nekaj časa letel na krilih večvrednostnega kompleksa, zdaj pa se bori, da ne bi podlegel nasprotnemu – občutku manjvrednosti –, je zelo pomembno, da se streznimo, soočimo s tem, kdo v resnici smo, od kod prihajamo in kam smo namenjeni, pa tudi da se zavemo, kdo so v naši družbi resnični junaki.«
portret avtorja
Baltasar Kormákur (1966, Reykjavik) je islandski igralec, producent in režiser, ki uspešno deluje tako na področju filma kot tudi gledališča in televizije. Na LIFFu smo si leta 2000 lahko ogledali njegov prvenec, mednarodni hit z Victorio Abril Reykjavík št. 101 (101 Reykjavík, 2000), ki je režiserju med drugim prinesel nagrado discovery na festivalu v Torontu in mesto na seznamu ’10 Directors to Watch’ revije Variety. Kormákur odtlej uspešno krmari med majhnimi islandskimi filmi, kamor poleg Globine sodi npr. še Okužena kri (Mýrin, 2006), in velikimi hollywoodskimi produkcijami, kakršna sta akcijska trilerja z Markom Wahlbergom Tihotapci (Contraband, 2012) in 2 na muhi (2 Guns, 2013).
kritike
»Četudi v vizualnem smislu dobro izkoristi spektakularno morje in skalnato, na videz neprehodno islandsko obalo, pa ostaja Kormákur do kraja zvest realističnemu, skorajda faktografskemu tonu, ki – paradoksalno – poudari edinstveni dosežek njegovega junaka. /…/ Kormákur je z mitom o sleherniku, ki ima za Islandce dandanes (upoštevajoč njihove nedavne ekonomske agonije) verjetno še večji pomen, ustvaril film, zasidran v resničnosti, a na neki način nič manj osupljiv kot katerakoli zgodba o mitičnih trolih, vilah ali epskih bitkah.«
– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Čeprav korenini v tragediji, bodo njegove čudovite, skorajda monokromatske vizualije, strašljivi zvoki narave in neobičajna, osvežujoče nejunaška zgodba, pritegnili številne gledalce /…/. Po toplem sprejemu na svetovni premieri v Torontu lahko sklepamo, da bo film uspešen tako pri splošni javnosti kot tudi pri estetih, ki so Kormákurjev izjemni talent prepoznali že v njegovih prejšnjih sedmih filmih.«
– Howard Feinstein, Screen Daily
»Tovrstno zgodbo bi v Hollywoodu verjetno spremljali bombastična glasba in izbruhi sentimentalnosti, a Kormákur ostane zvest svojemu protagonistu in flegmatičnemu islandskemu temperamentu. /…/ slutnji preteče nevarnosti, ki ga preveva, scenarij kljubuje s prizemljenim humorjem. Vizualna podoba filma ujame duh vsakdanjega življenja ljudi v ribiški vasici, tihe, a trdne vezi med njimi, njihovo odločnost in sprejemanje divje narave.«
– Alissa Simon, Variety
»Nesentimentalna in realistična saga o brodolomu izpod taktirke enega vodilnih islandskih režiserjev.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Tiho navdihujoča, čudovito narejena drama, v kateri se zrcali nekaj islandskega značaja, pa tudi sposobnost naroda, da se prebije skozi težke čase.«
– Allan Hunter, Daily Express
»/…/ odličen primer režiserja, ki se zaveda, da ne potrebuje hitrih rezov in trikov, da bi povedal izvrstno zgodbo, pa tudi dokaz, da za zanimiv in prepričljiv film pogosto zadostujejo dober scenarij, dobri igralci in statična kamera, ki pusti zgodbi in igri, da zavzameta osrednje mesto.«
– Kirk Haviland, Examiner
»Znanost si tega superjunaškega “čudeža” potem ni znala razložiti, toda film lepo pokaže, kaj vse počne človek, ki skuša preživeti: pogovarja se z galebi in sam s sabo, moli in fantazira, vrti si spomine na reči, ki so se zgodile, na reči, ki se morda niso zgodile, in na reči, ki se bodo šele zgodile in ki jih bo počel, če bo preživel. To je Vihar viharjev, ob gledanju katerega imate občutek, da ste res v ledenici, da se utapljate in da Veliki brat ne obstaja.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V vsakem primeru je zaradi privlačnosti izvirne zgodbe Kormakur v Globini izklesal dobro gledljivo, suspenza polno filmsko pripoved, ki tvori zanimivo zmes filma katastrofe z drobnim pridihom skandinavske filmske tradicije.«
– Matic Majcen, Večer