iz prve roke
»Ko sem se odločil posneti slavno kratko zgodbo Tarasankarja Banerjija, sem ležal v postelji z mavcem na desni nogi. Pri grdem padcu na kamnitih stopnicah v Banaresu sem utrpel hudo poškodbo kolena. Ležal sem torej v postelji in prebiral vse bengalske knjige, ki so mi prišle pod roke. Pri distributerjih takrat nisem bil ravno na dobrem glasu in morda je bilo ravno to med razlogi, ki so vplivali na mojo izbiro [Banerjijeve zgodbe]. To je bila dramatična pripoved, ki jo je bilo mogoče smiselno preplesti z glasbo in plesom – distributerji pa so glasbo in ples oboževali. Toda v zgodbi je bil prostor tudi za vzdušje in psihološko raziskovanje. Izbral sem jo s čisto umetniško vestjo.
V glavno vlogo zamindarja [fevdalnega posestnika], ki ga strast do prirejanja razkošnih glasbenih slavij pahne v propad, sem postavil Chhabija Biswasa, našega največjega igralca. Toda ključno je bilo najti palačo. Ker smo bili prisiljeni snemati z nizkim proračunom, si nismo mogli privoščiti razkošja studijskih scenografij. /…/
‘Ste šli v Nimtito? Ste videli tamkajšnjo palačo?’ je vprašal starec v čajnici s slamnato streho. Bili smo v vasi Lalgola, sto petdeset milj od Kalkute, in ravno smo si ogledali že trideseto plemiško palačo. /…/ Nimtita se je izkazala za vse, kar je zatrjeval starec – in še več. Nemogoče je z besedami opisati občutek popolnega opustošenja, ki je obdajalo zgradbo. Padma je z leti prestavila svojo strugo, tako da so se tam, kjer so bile nekoč vasi, zdaj razprostirale neskončne peščene puščave. Palača – z grškimi stebri, entablaturami in vsem ostalim – je bila popolna uresničitev mojih sanjskih predstav. Z utrujenim in tragičnim dostojanstvom je stala nad vsem tistim opustošenjem.«
– Satyajit Ray, Our Films, Their Films, 1963
kritike
»/…/ nihče, ki ceni film, ne more prezreti Glasbenega salona Satyajita Raya. Uvodna sekvenca, v kateri si bogati aristokrat s strehe razpadajoče palače ogleduje svoje zemljišče, je osupljiva. Film – brez vsakršne sentimentalnosti – bi se lahko končal po štirih minutah, pa bi o liku vedeli že vse.«
– Werner Herzog, A Guide for the Perplexed
»Mislim, da bi lahko pet ali šest [Rayevih del] mirno uvrstili med sto najboljših filmov vseh časov. Mednje nedvomno sodita Pesem ceste (Pather Panchali) /…/ in Osamljena žena (Charulata) /…/, toda sam bi pred oba postavil Glasbeni salon iz leta 1958. Film nesporno dokaže, da ta pisatelj, skladatelj, ilustrator in filmski ustvarjalec nikakor ni bil bolj zahodnjaški kot indijski, kakor so mu včasih očitali. /…/ Kot vsi veliki filmski ustvarjalci je Ray pripadal tako svetu kot lastnemu narodu. Toda Glasbeni salon ne pušča dvoma, kje je bilo njegovo srce. Bilo je pri njegovem ljudstvu, z vsemi napakami vred.«
– Derek Malcolm, The Guardian, 1999
»Rayev film Glasbeni salon sodi med velike, redke in dragocene klasike ekrana. Izvrstna redukcija oseb in skopa, izredna uporaba redkih, a še kako pomembnih simbolov, ki zaključujejo življenje ponosnega zamindarja, morda od daleč spominjajo na konec življenja Williama Faulknerja. Atmosfera je podobna Češnjevemu vrtu Čehova: spogledovanje z lastno podobo, družinskimi portreti in vnašanje mračnih slutenj z nevihto in razkolom horizonta, ki se lomi v viharnih bliskih in nas pripravlja na tragedijo, usodno slutnjo poslednjega praznovanja. Postopno utapljanje v dekadenci in samouničevalnih dejanjih sijajno ustreza občutju dvajsetega stoletja, tako da bi lahko imeli film za daljno različico Sensa, morda celo za varianto Faulknerjevega Svetišča in sploh mnogih romanov ameriškega juga.«
– Matjaž Klopčič, Ekran, 2000
»/…/ trije glasbeni večeri predstavljajo dragocen zgodovinski zapis o nekaterih velikih glasbenikih petdesetih let prejšnjega stoletja. /…/ Te glasbene sekvence ne zrcalijo le razvijajoče se pripovedi, ampak nas hkrati popeljejo v svet anande, čiste blaženosti, h kateri stremijo ljubitelji indijske glasbe. Človeka skorajda zamika, da bi nespametnemu posestniku odpustil slepoto in razsipnost: trenutki poudarjenega estetskega užitka so namreč neposredna posledica njegovega ekstravagantnega mecenstva. Ravno ti prizori po mojem mnenju povzdignejo Glasbeni salon med tiste redke filme, ki so uspešno in z vso močjo umetniškega razodetja prikazali indijsko uprizoritveno umetnost.«
– Suresh Chabria, Scroll.in