zgodba
Prirodoslovka in naravovarstvenica Zoe Lucas že več kot štirideset let živi na otoku Sable, oddaljenem pasu kopnega v severozahodnem Atlantskem oceanu. Kot edina stalna prebivalka otoka nas vodi skozi peščeno pokrajino, med divje konje, tjulnje in žuželke, skozi različne letne čase in vremenske razmere … Film kot nekakšen znanstveni dnevnik spremlja delo protagonistke, medtem ko popisuje otoško floro in favno ter zbira, čisti in dokumentira odpadke, ki jih vztrajno naplavlja na obalo.
iz prve roke
»Zametek filma sega v čas, ko sem bila stara štiri leta in sem z babico gledala novice. Govorili so o ženski, ki je živela na oddaljenem otoku v severozahodnem Atlantiku. Otok Sable so opisali kot peščeni pas v obliki polmeseca, dom tjulnjev in divjih konjev ter prizorišče številnih brodolomov. Legenda je ostala z mano in trideset let pozneje sem spoznala Zoe Lucas. K njej me je pripeljala mitologija, očaralo in navdihnilo za snemanje filma pa me je vse drugo.
Otok sem z zasebnim čarterskim letalom obiskala trikrat. Prvič sem se tja odpravila sama, pozimi leta 2017. Pesek je vstopil v vsako režo opreme, veter je bil tako močan, da sem se nanj lahko naslonila, na plaži pa je ležalo nekaj sto tisoč tjulnjev. Težko filmsko opremo sem morala prenašati po pesku in moje roke so bile zdelane od upravljanja s kamero v surovem zimskem vremenu. A ko me je Zoe vodila po otoku, so se ti telesni izzivi zdeli nepomembni spričo tako polne resničnosti.
To je bil kraj, kakršnega še nisem videla. Živali tam živijo v skrajnih razmerah, a zdi se, da na svojem rajskem otoku cvetijo. Življenjski ciklusi so jasno vidni, trupla se razkrajajo nazaj v zemljo in rojstvo se pogosto zgodi v neposredni bližini smrti. Otok daje vtis divjega svetišča, z oskrbnico, ki se že več kot štirideset let posveča njegovemu preučevanju in skrbi zanj. Toda zdaj je otok ogrožen.
Na obale nenehno naplavlja odpadke vseh velikosti. Zoe najdbe skrbno zbira, čisti, razvršča in katalogizira za svojo dolgoročno študijo trendov onesnaževanja v severozahodnem Atlantiku. Njena odkritja so me pretresla in vznemirila. V obdobjih med potovanji sem iskala načine, kako bi s pomočjo filma poudarila krhkost našega okolja. Na treh umetniških rezidencah na Islandiji (v letih 2018, 2019 in 2020) sem z uporabo vzorcev iz Zoejinega inštituta izpeljala vrsto eksperimentov, ki ne škodujejo okolju. Film sem ročno razvijala v rastlinah, ga osvetljevala s svetlobo lune in zvezd, barvala z nestrupeno emulzijo ter nanj lepila morske odpadke in organske snovi.
Moje raziskovanje se je nato razširilo na področje zvoka. Od vseh vidikov otoka so me namreč najbolj prevzeli prav njegovi zvoki. Z doma narejenimi nestrupenimi kontaktnimi mikrofoni, podvodnimi hidrofoni in elektrodami, ki so frekvence organskih snovi spremenile v glasbene vzorce, sem ustvarila zvočno pokrajino, ki je bila skoraj v celoti posneta na otoku in ‘v sodelovanju’ z njim.
V času, ko je okoljska kriza pereča kot še nikoli doslej, iskreno verjamem, da se lahko s pomočjo filmske umetnosti znova povežemo z naravnim svetom. Tej misli sem posvetila vse svoje delo. Med snemanjem Geografij samote sem imela v zadnjem žepu shranjen priljubljeni citat Thomasa Mertona: ‘Nikoli ne bomo ljubili in rešili tistega, česar ne doživljamo kot svetega.’«
– Jacquelyn Mills
kritike
»Eden najboljših filmov festivala Hot Docs v Torontu, Geografije samote montrealske režiserke Jacquelyn Mills, je odprl zanimivo filmsko vprašanje: kaj pomeni posneti film ne le o naravi, ampak z njo? Z drugimi besedami: kako bi bilo videti in kako bi zvenelo, če bi bila narava vgrajena v samo obliko filma? /…/ Okoljski dokumentarci, zlasti tisti, ki jih predvajajo na filmskih festivalih, imajo pogosto aktivistični naboj. Toda Geografije samote so nastale z drugačnimi cilji. Jacquelyn Mills ni želela posneti problemskega dokumentarca, pač pa film, ki bi na poglobljen način ujel ‘izkustveni odnos z naravnim svetom’. Ta prepletenost človeškega in nečloveškega prežema njen filmski proces in dobesedno pusti odtis tako v sliki kot v zvoku.«
– Girish Shambu, Film Quarterly
»Velika odlika Geografij samote je, da nikoli ne delujejo razlagalno: učno uro iz ekologije ter zgodbo o plemenitem, odločnem in vztrajnem prizadevanju spremenijo v umetnost.«
– Ben Kenigsberg, The New York Times
»Vsak prizor razpadajočega konjskega trupla, polnega žuželk, s katerimi se bodo kmalu hranile ptice, dopolni poučen sprehod skozi peščeno pokrajino, da bi našli odpadke, ki ovirajo veter in tako povzročajo nastanek nove sipine. Od sobe, zasute s plastičnimi folijami in prazničnimi trakovi /…/, do kablov, ki so postali del otoške arhitekture – otok Sable postane stičišče ohranjanja in uničevanja. Zoe Lucas vse to zabeleži v obliki podatkov, Jacquelyn Mills pa številke s pomočjo slike in zvoka prelije v umetnost. Lepota se skriva v smrti. Trpljenje se rodi iz življenja. Vse je povezano.«
– Jared Mobarak, The Film Stage
»Ko se poetične in presunljive Geografije samote nazadnje končajo – tudi zaradi povsem preprostih razlogov, saj režiserki zmanjka filmskega traku – boste morda tako kot Zoe Lucas želeli ostati za vedno.«
– Barry Hertz, The Globe and Mail
»Čudovito posnete in zgrajene Geografije samote so resnično edinstven film. Režiserka Jacquelyn Mills je navdihnjena z otokom Sable in njegovo edino stalno človeško prebivalko Zoe Lucas ustvarila pravo umetniško delo. /…/ Vizualna in zvočna poslastica /…/.«
– Marc Glassman, POV Magazine
»Čudovit razmislek o naravi, filmskem ustvarjanju in človeškem obstoju. /…/ Eden najlepših celovečernih prvencev zadnjih let.«
– Dustin Chang, Screen Anarchy