zgodba
Film prikazuje zadnjih petindvajset let v življenju britanskega slikarja Josepha Mallorda Williama Turnerja (1775–1851). Ekscentrični umetnik, ki se je nekoč dal privezati na jambor, da bi lahko bolje naslikal snežni vihar, je v javnosti in kraljevih krogih vzbujal tako posmeh kot občudovanje. Veliko je potoval, obiskoval bordele, se družil z aristokracijo in bil priljubljen, čeprav nekoliko anarhičen član Kraljeve akademije umetnosti. V filmu spremljamo Turnerja, ki se po smrti ljubljenega očeta zaplete v skrivno razmerje z živahno gospo Booth, vdovo in lastnico hiše ob morju. Pri tem ga vztrajno nadleguje jezna bivša ljubica, mati njegovih dveh nezakonskih hčera, in zvesto ljubi stoična gospodinjska pomočnica Hannah.
Biografija znamenitega romantičnega slikarja J. M. W. Turnerja izpod taktirke mojstra britanskega filmskega realizma Mika Leigha (Goli, Kar brez skrbi, Še eno leto). Poklon enega velikega umetnika drugemu. Nagrada za najboljšega igralca na festivalu v Cannesu ter nominaciji za oskarja in nagrado BAFTA za najboljšo fotografijo.
zanimivosti
Turnerjeve najzgodnejše izkušnje so bile povezane z ladjami, čolni, reko in morjem. Joseph Mallord William Turner (1775–1851) se je rodil in odraščal ob reki Temzi v središču Londona. Pri desetih letih so ga starši poslali k sorodnikom v Brentford, prav tako ob Temzi, nato pa v šolo v obmorsko mesto Margate, kamor se je kasneje pogosto vračal. Turnerjev oče je fantove slike prodajal v svoji brivnici, že pri štirinajstih pa je bil sprejet na Kraljevo akademijo, kjer je petnajstleten razstavil svoj prvi akvarel A View of the Archbishop’s Palace at Lambeth. Pri štiriindvajsetih je bil izbran za izrednega člana Akademije, polno članstvo pa mu je pripadlo pri sedemindvajsetih letih. Na Akademiji, ki je bila poslej v središču njegovega življenja, je trideset let predaval perspektivo. Vse življenje je veliko potoval po Britanskem otočju in Evropi, posebej pa so ga navdihovale Benetke. Bil je izjemno ploden ustvarjalec; samo v zbirki Tate je 20.000 njegovih slik. Nikoli se ni poročil, živel pa je s Sarah Danby, materjo njegovih dveh nezakonskih hčerk, in kasneje s Sophio Booth v mestih Margate in Chelsea. Hannah Danby je bila več kot štirideset let njegova gospodinjska pomočnica. Pokopan je v katedrali svetega Pavla v Londonu.
iz prve roke
»Ob prelomu stoletja, ko je Narobe svet prišel v kinematografe, sem zapisal, da gre za ‘film o vseh nas, ki trpimo in dajemo vse od sebe, da bi ljudi nasmejali’. Tokrat sem kamero znova obrnil proti nam, ki poskušamo biti umetniki – z vsemi težavami, ki jih poklic prinaša. A spravljati ljudi v smeh – naj bo še tako težko – je ena stvar, pripraviti jih do tega, da občutijo silovito, sublimno, duhovno in epsko lepoto ter srh zbujajočo dramo življenja, pa je nekaj povsem drugega. To se posreči le redkim izmed nas, pa naj si še tako prizadevamo. Turnerju je vse to seveda uspelo. Bil je velikan med umetniki, brezkompromisen in popolnoma osredotočen na svoje delo. Bil je tudi izjemno plodovit in revolucionaren umetnik, mojster svoje obrti in vizionar. A kot človek je bil ekscentričen, anarhičen, ranljiv, nepopoln, muhast in včasih neotesan. Znal je biti sebičen in neodkrit, podel, a hkrati radodaren, sposoben je bil velike strasti in poetičnosti. G. Turner je film o napetostih in kontrastih med tem zelo minljivim človekom in njegovim brezčasnim delom, med njegovo krhkostjo in močjo. Je tudi poskus prikazati dramatične spremembe v slikarjevem svetu v zadnjih petindvajsetih letih njegovega življenja.«
– Mike Leigh, režiser in scenarist
portret avtorja
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi po svojem izjemnem daru za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachem. Za razliko od Loacha je Leigh znan po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove na videz klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarce. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, večkrat pa je bil nominiran tudi za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih, med njimi: Še eno leto (Another Year, 2010), Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky, 2008 ), Vera Drake (2004), Vse ali nič (All or Nothing, 2002), Narobe svet (Topsy-Turvy, 1999), Karieristki (Career Girls, 1997), Skrivnosti in laži (Secrets & Lies, 1996), Goli (Naked, 1993), Življenje je sladko (Life Is Sweet, 1990).
kritike
»G. Turner je smešen, human in vizualno brezhiben film, ki takoj ujame pravi ritem. Intimnost se prepleta z epsko razsežnostjo, lirična nežnost pa prežema vsak prizor, naj bo komičen ali tragičen. Vsaka beseda, vsaka podrobnost, vsak najbolj obroben lik, naj se zdijo še tako naključni ali na videz nepotrebni, so absolutno nepogrešljivi. /…/ Vsak prizor je mojstrsko izpeljan, vsak komični stavek in smešni trenutek spretno uprizorjen, vsaka vloga pa odigrana z inteligenco in ljubeznijo. Še en triumf za Mika Leigha in Timothyja Spalla.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Imeli so ga za ekscentrika, pa tudi za povprečneža: ‘Za pisatelja je Turner je zelo nezanimiv človek,’ se je pritoževal A. J. Finberg, ko je v tridesetih letih pisal njegovo biografijo. ‘Tako njegove vrline kot pomanjkljivosti so precej dolgočasne. Vse, kar je pri tem človeku zanimivega, so njegove slike.’ Če izhajamo iz te trditve – ali obstaja bolj primeren režiser za upodobitev Turnerjevega življenja na velikem platnu kot Mike Leigh, filmski ustvarjalec, ki se ukvarja z ekscentričnostmi in dramami običajnih ljudi in ki je s filmom Narobe svet, izvrstnim portretom Gilberta in Sullivana, že dokazal, da zna vdihniti svežino v žanr biografije? Če citiramo Sullivana v Narobe svetu: G. Turner nikakor ni kak ‘banalen sufle’, pač pa tragikomedija in ostra družbena kritika. Za razliko od gledališkega dua je bil Turner umetnik skromnega porekla, a s pomočjo svojih pokroviteljev dobro seznanjen z visoko družbo, režiser pa je s tem dobil še več priložnosti, da podrobno razišče viktorijanske običaje. Leighov film je /…/ energična, intimna in zabavna značajska študija; biografija umetnika, ki se izogne mitologiziranju svojega subjekta /…/. Leighov antijunaški Turner, včasih živahen ekscentrik, včasih osoren in razdražljiv, ima v sebi več Johnnyja iz Golih kot Gilberta in Sullivana iz Narobe sveta. ‘Ne poskušaj prikriti temne plati,’ je Ruskin svetoval Walterju Thornburyju, ko se je leta 1861 novinar loteval prve Turnerjeve biografije – besede, ki si jih je Mike Leigh brez dvoma vzel k srcu.«
– Isabel Stevens, Sight & Sound
»Leigh je dolgo časa govoril, da želi narediti film o Turnerju, in njegovo afiniteto do subjekta lahko čutimo v tako rekoč vsakem posnetku G. Turnerja. /…/ Nastop Timothyja Spalla ni nič manj veličasten kot katerikoli izmed Turnerjevih vrtinčastih sončnih zahodov. /…/ Na njegovem sijajnem potlačenem obrazu se zrcali vsaka misel, ki švigne v Turnerjevo glavo, in vsaka bolečina, ki šine skozi njegovo utrujeno telo. Ujame duh človeka, gnanega od talenta in strasti, ki ju niti on sam ne razume povsem – pobesnelo, težavno, kruleče neartikulirano bitje, ki jasnost izraza najde le v slikarstvu. /…/ Čeprav v diskusijah o Leighovih filmih pogosto prevladuje njegovo tako opevano delo z igralci, G. Turner ne bi smel pustiti nobenega dvoma, da ni prav nič manjši mojster, kadar gre za vizualno pripovedovanje zgodb.«
– Scott Foundas, Variety
»G. Turner deluje kot neprizanesljiv portret slikarja in njegovega kroga, hkrati pa kot velikopotezna evokacija viktorijanske Anglije. Obdobje oživi tako energično, da se gledalec v Turnerjevem času počuti ravno tako domače, kot se je počutil v angleški vsakdanjosti Leighovih sodobnih filmov. /…/ Izjemno zabavni in globoko ganljivi G. Turner bo še posebej všeč tistim, ki jih privlači včasih bombastičen, včasih sočno prostaški jezik tega obdobja. /…/ Zaradi njegovega zanimanja za temačnejše plati človeškega značaja Leigha pogosto označujejo za ‘dickensovskega’ režiserja. To je vsekakor prikladen izraz za film, ki v romanesknem duhu obuja viktorijansko Anglijo. Leighova estetika – tako vizualna kot v smislu družbenega dokumenta – tu pravzaprav v spomin ne prikliče toliko Turnerja, čigar vizionarski premik k skoraj abstraktnemu je v filmu elegantno prikazan –, kot slikarje, kakršen je Haydon, čigar Punch or May Day (1829) podobno kot pričujoči film ujame tako široko sliko družbe kot posamezne obraze znotraj nje. /…/ G. Turner sodi med najsijajnejše biografije umetnikov, skupaj s filmi, kakršna sta Edvard Munch Petra Watkinsa in Vincent Paula Coxa /…/. G. Turner je kljub svoji ganljivosti, strokovnosti in resnosti morda najbolj zabaven biografski film o nekem umetniku, kar jih je bilo kdaj narejenih – veličastno platno neizčrpnega bogastva.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»[Turner] je samovoljen, nekomunikativen, omalovažujoč. Hkrati pa je – kot nam pokažeta Leigh in Spall – sposoben prefinjenih čustvenih gradacij. Bolj kot za običajen biografski film gre za popotovanje v misterij človeških čustev. G. Turner, veličasten v svoji trmoglavosti, je morda Leighov najboljši film – ali vsaj film, drugačen od kateregakoli, ki ga je naredil doslej.«
– Stephanie Zacharek, The Village Voice
»Zaradi svojega protagonista in dolžnosti, da pokrije določeno mero biografskega terena, je G. Turner zgrajen nekoliko bolj konvencionalno kot Leighovi prejšnji filmi, a naj to ne zveni kot pritožba. Režiserju in njegovim igralcem je uspelo ustvariti nekaj redkega: delo, ki upodablja tako vsakdanjo človeško krutost kot tiho hrepenenje, da bi se dvignili nadnjo.«
– Kent Jones, Film Comment
»Mike Leigh se je v kostumskem filmu občasno že preizkušal; kadar se ga je lotil, je ustvaril nekatera svojih najbolj pretanjenih del. Režiserjev novi film G. Turner je ena njegovih mojstrovin, delo, ki z globokim spoštovanjem do svojega subjekta preiskuje temnejše kotičke njegove osebnosti.«
– Piers Handling, Filmski festival v Torontu
»Sijajna biografija britanskega ‘slikarja svetlobe’, romantičnega krajinarja J. M. W. Turnerja, ki ga kot robatega ekscentrika nenadkriljivo uteleša Timothy Spall z igralskim ansamblom, v katerem je vsaka stranska vloga vredna oskarja, in obenem prefinjena freska družbenih razmerij 19. stoletja. Mojstrovina v žanru biografskega filma.«
– Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO
»Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje. Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti. Če hoče torej preživeti (in slikati, ustvarjati, potovati, raziskovati, skicirati, iskati objekte in motive, krajine, mline na veter, bordele in obale itd.), mora svojo umetnost prodajati tistim, ki je ne razumejo. Zdi se, kot da je denar edini, ki razume umetnost. In G. Turner kaže prav to: kako nerazumljena je umetnost. Galerija izgleda kot kombinacija tržnice in delavnice, a tudi Turner umetnost razume kot delo. In tu je morda ključ njegove genialnosti.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Leigh se loti biografije velikega slikarja skozi predstavitev človeka samega s prikazom njegovih razmerij z bližnjimi, brez kakršne koli (psiho)analize, ki se občasno, skoraj mimogrede, dotakne tudi njegove ustvarjalnosti in pristopa do ustvarjanja umetnin. Tako gledalci spoznamo pristnega človeka, ki je več kot le “velik” človek, več kot tisto, zaradi česar si je prislužil biografijo. To je dobrodošla izjema v žanru in nov dokaz o veličini Mika Leigha.«
– Igor Harb, Vikend
»Obsijano z inteligenco in emocijo. Favorit leta. Za srčne ljudi, ki razumejo tišino in pogled.«
– Nejc Gazvoda, ‘Najboljši filmi 2014, Ekran