zgodba
Dokumentarni film o prihodnosti skozi oči italijanske mladine, fantov in deklet, ki še ne vedo, kaj jih čaka, a morda to že čutijo. Sestavlja ga niz pogovorov z mladimi v starosti od 15 do 20 let, posnetih na dolgem potovanju po Italiji: od Benetk, Neaplja, Palerma, Milana in Rima pa do Pise, Brescie in Genove. Pogovore povezujejo glas pripovedovalke, izvirna filmska glasba in arhivski posnetki. Film je portret časa, kot ga vidi skupina najstnikov in najstnic, ki pripovedujejo o krajih, kjer živijo, o svojih sanjah, o pričakovanjih, željah in strahovih.
iz prve roke
»Srečali smo se konec leta 2019 z željo, da skupaj posnamemo film. V naših karierah so nas vse že kdaj povabili k sodelovanju pri skupinskem projektu, k režiji epizode v antologijskem filmu. Toda ko režiraš posamezno epizodo, izkušnje ne moreš zares deliti s kolegi.
Sodelovanje za nas pomeni predvsem, da opazujemo delo drug drugega. Že od vsega začetka smo želeli ustvariti resnično skupinsko delo, kjer bi bila ideja kolektivnosti v službi celotnega projekta. Hoteli smo posneti film, v katerem raznolikost ne bi izhajala iz epizodičnosti, temveč iz mnogoterosti režijskih pristopov. Obuditi smo želeli obliko filma, ki je bila živa v preteklosti, dandanes pa se je lotevajo le redki.
Futura je skupinsko delo, katerega cilj je pripovedovati o mladih Italijanih ter skozi njihove oči in glasove naslikati fresko naše države. To je čustven film, ki v mladostnikih zrcali podobo nas, odraslih. Futura ni observacijsko delo in se pravzaprav ne uvršča v obsežno produkcijo, ki jo označujemo kot ‘film resničnosti’. To je reportaža v svoji najbolj plemeniti obliki. Pri snemanju smo se postavili v službo zgodb, vloge režiserjev pa smo podredili vlogi prič in izvrševalcev. Naš namen je bil ustvariti filmski dokument, ki bi postal del nekakšnega arhiva sodobne zgodovine.«
– Pietro Marcello, Francesco Munzi, Alice Rohrwacher
kritike
»Leta 1964 se je veliki režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini s kamero podal na italijanske ulice in podeželje, da bi državljane povprašal o njihovem pogledu na seks in ljubezen. Z njegovimi Zborovanji v ljubezni (Comizi d’amore) kot uglednim predhodnikom se lirična, ganljiva in čudovito spontana Futura odpravi od obalnih krajev in podeželskih vasi do mest in njihovih predmestij, da bi reprezentativnemu vzorcu sodobne italijanske mladine zastavila vprašanja o njihovem življenju in prihodnosti. Gre za skupni podvig treh najzanimivejših italijanskih režiserjev /…./, ki varljivo preprosto reportažo prežamejo s svojo značilno radovednostjo in velikodušnostjo. /…/ Futura, ki na prvi pogled deluje kot študija države skozi oči mladih, preraste okvir instantnega portreta, da bi ujela golo bistvo filmske umetnosti. Njen namen ni le nastavljati zrcala svetu, temveč razkriti globlje resnice, ki se tičejo vseh nas, še posebej v času velike svetovne nestabilnosti. To je poziv k skupnim prizadevanjem v boju proti škodljivemu individualizmu.«
– Andréa Picard, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Futuro prežema pristno zanimanje filmskih ustvarjalcev za mlade, s katerimi se pogovarjajo. Ta empatična težnja je očitna v odlomkih, v katerih Alice Rohrwacher v offu slavi čas skrivnosti in preobrazbe, ki ga predstavlja mladost. Režiserka Čudes (Le meraviglie) ve, o čem govori, saj je obdobje pubertete upodobila že večkrat. /…/ [Ustvarjalci] skozi portret italijanske mladine izražajo željo po prihodnosti, v kateri bi bilo več enakopravnosti, več odgovornosti in moralne zavesti – hotenje v nasprotju s svetom, ki mu sodeč po večini zbranih pričevanj vladajo odrasli, nesposobni postaviti se v kožo drugih, celo samih sebe, kakršni so bili nekoč.«
– Manu Yáñez, Otros Cines
»Futura govori o sodobni Italiji, kar pomeni, da govori tudi o razrednih, regionalnih, spolnih, narodnostnih in ideoloških delitvah, ki zaznamujejo polotok. Sociološko usmerjeni gledalec bo zbral veliko informacij o kmetijstvu, poklicnem izobraževanju, spolnih vlogah, vlogi države in stanju na jugu. Ljubitelj italijanskega filma se bo morda spomnil na dragocene zgodbe o družinskih konfliktih in mladostniških prijateljstvih ter o kmečkem in tovarniškem delu – na Pasolinija, Olmija, Fellinija in De Sico. Vsakogar, ki ima srce, pa bo ganil velikodušni, kritični in humanistični duh, ki si ga delijo mladi pred kamero in odrasli na drugi strani. /…/ Futura je predvsem dokaz trajnosti filmskega pristopa, ki temelji na radovednosti, demokratičnih načelih in ideji, da ljudje lahko govorijo sami zase. Nihče od nas ne ve, kakšna bo prihodnost, a film, kakršen je ta, nas spomni, zakaj nam ne bi smelo biti vseeno.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Solidarnost izginja, družba se atomizira, prežema jih občutek nemoči, ne čutijo takšne svobode, kot so jo čutili njihovi starši, ugotavljajo. Muči jih strah. To se vidi. Pričakovanja so znižali. Ko bi se vsaj bogastvo bolje razporejalo – nogometaši služijo milijone, gradbeni delavci pa pobirajo le drobiž, pravi nekdo. Ne preseneča, da jih toliko trenira boks. Vedo, da jih čakata nasilje in boj za preživetje. In da bodo morali kdaj komu pihniti dim v obraz. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina