Filmi holivudske renesanse niso padli z neba – režiserji so morali v svoji vnemi, svojem fanatizmu, svoji kreativnosti in svoji neustrašnosti res pretiravati, da bi prišli tako daleč. Nikoli ne bom pozabil, kako je William Friedkin snemal Francosko zvezo. Ko se je leta 1969 povezal s producentom Philipom D’Antonijem, ki je od Robina Moora kupil filmske pravice za Francosko zvezo, knjigo o največjem policijskem zasegu heroina v zgodovini Amerike (1961), sta Ernestu Tidymanu, avtorju romana Shaft, naročila scenarij, ki pa so ga zavrnili vsi holivudski studii. Dve leti sta letala od studia do studia, od financerja do financerja, a se ni nič zgodilo. Friedkin je začel prejemati celo nadomestilo za brezposelnost. Drugič v svojem življenju.
Potem pa ga je nepričakovano poklical Richard Zanuck, šef studia Twentieth Century-Fox, ki je rekel, da mu je ostal milijon in pol dolarjev. »Lahko Francosko zvezo posnameta za milijon in pol?« Lahko! »Lahko začneta takoj snemati?« Lahko! Zanucku se je zelo mudilo – z eno nogo je bil že skozi vrata studia. Fox je bil namreč v slabi kondiciji, izgube so bile vse večje, obetala se je zamenjava lastnika in vodstva – Wall Street se je že pripravljal za prevzem.
Friedkin je imel dober mesec, da film posname, toda vse je bilo proti njemu: New York je udarila huda zima, z Genom Hackmanom se nista ujela, angažiral je napačnega igralca iz Buñuelove Lepotice dneva (hotel je Francisca Rabala, a so poklicali Fernanda Reya, ki ni bil Francoz in ki je »izgledal kot lik z El Grecove slike«, za britje bradice pa ni hotel niti slišati), Zanuckova uprava je padala, Fox se je sesuval.
Toda Friedkin je šel zelo daleč (praktično do konca), da bi izpolnil svojo vizijo. Najprej je sklenil, da bo namesto klasičnega pregona, v katerem avto dirja za avtom, posnel pregon, v katerem avto – pontiac, ki ga šofira Hackman, alias Popeye – dirja za nadzemnim metrojem (ki ga ugrabi Marcel Bozzuffi, alias Nicoli), potem pa je sklenil, da bo Hackmanovo dirko skozi mesto posnel v živo – sredi prometa, brez dovoljenj, brez zaščite. In brez storyboarda. Kaskaderje je uporabil le tedaj, ko je pontiac »za las« zgrešil kakega pešca. Načrtoval je le šest »momentov«, vse ostalo je bilo improvizirano – kot je pač padlo. Pregon je moral biti posnet skrajno realistično, da bi se podal filmu, posnetem na lokacijah, v zelo realističnem, dokumentarnem slogu in prežetem z »ukradenimi« posnetki. Ne, tega pregona ne bi mogel posneti v studiu – artificielno, projicirano ozadje bi film kompromitiralo in ubilo.
In res, dirko skozi mesto – ob nadzemni železnici – je posnel v živo, »na divje«, ilegalno (kar mu je pobralo veliko energije, časa in denarja), a še vedno se mu ni zdela dovolj realistična. Potem pa mu je kaskader Bill Hickman rekel: »Hočeš, da ti nekaj pokažem?« Povsem se mu je približal: »Jutri zjutraj pripelji avto na avenijo Stillwell, potem pa z mano zlezi vanj, če imaš jajca.«
Naslednji dan so na Stillwell pripeljali pontiaca in nanj pričvrstili tri kamere – eno na sedež poleg Hickmana, drugo za njegov hrbet, tretjo pa na sprednji odbijač. Na streho so pritrdili policijsko sireno, na tla pod zadnje sedeže je legel policaj, Randy Jurgensen, ki bi pokazal značko, če bi jih slučajno ustavila policija, na zadnji sedež pa se je namestil Friedkin, ki je upravljal tisto »zahrbtno« kamero. Za vsak primer so ga zaščitili z vzmetnicami in blazinami.
Prižgali so kamere, vžgali avto in speljali. Na polno. In Hickman je potem 26 ulic predrvel s hitrostjo 145 kilometrov na uro – divjal je skozi rdeče luči, pritiskal pedale, zaviral in zavijal, norel skozi promet, brez dovoljenj, brez zaščite, smrtno nevarno. Tega ne bi nikoli odobril noben studio. »Ogrozil sem življenja ljudi,« pravi Friedkin.
Toda s tem je pokazal obsedenost, kakršno v Francoski zvezi izkazuje Popeye. In kakršno v Melvillovem Moby-Dicku izkazuje kapitan Ahab. In kakršno v Conradovem Srcu teme izkazuje polkovnik Kurtz. Brez te obsedenosti ni umetnosti.
– Marcel Štefančič, jr.