zgodba
Ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja ml. se osebje The French Dispatch, ameriške revije s sedežem v francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, zbere, da bi napisalo nekrolog. Spomini na urednika se prelijejo v štiri zgodbe: potopisno reportažo Poročevalca na kolesu, ki nas popelje v najbolj neugledne dele mesta; Betonsko mojstrovino, zgodbo o norem, zločinskem slikarju, njegovi paznici in muzi ter pohlepnih trgovcih z umetninami; Revizijo manifesta, kroniko o ljubezni in smrti na barikadah, postavljeno na vrhunec študentskih protestov; ter Zasebno obedovalnico policijskega komisarja, napeto pripoved o drogah, ugrabitvi in vrhunski kulinariki.
iz prve roke
»Gre pravzaprav za troje: zbirko kratkih zgodb, ki sem jo že od nekdaj želel posneti; film, ki sta ga navdihnila revija The New Yorker in tip piscev, po katerih slovi /…/; ter francoski film – hotel sem, da bi bila [Francoska depeša] polna vsega tistega, kar nam je bilo vedno všeč v francoskih filmih.«
– Wes Anderson
»To je Wesovo francosko ljubezensko pismo internacionalizmu, kulturi in blaženi umetnosti neodvisnega novinarstva.«
– Tilda Swinton
»Ko sva na kolidžu skupaj stanovala, je ves čas bral The New Yorker, kar je bilo precej nenavadno. Ne spomnim se, ali je imel naročnino – najbrž si je ni mogel privoščiti –, ampak bil je res zagrizen bralec. Kako pozorno darilo vsem tistim piscem!«
– Owen Wilson
»Film je sestavljen iz vizij Francije, ki so nekoliko popačene, ker so šle skozi Wesove možgane. Lahko bi rekli, da gre za Francijo, ampak za poetično Francijo s številnimi podrobnostmi in referencami, ki včasih niso najbolj verodostojne, a se vseeno zdijo resnične. Je to prava Francija? Ne, vendar vse skupaj deluje nekako francosko.«
– Alexandre Desplat
»Pogledaš lahko katerikoli kader Wesovega filma, pa takoj veš, da je njegov. Mislim, da imajo njegovi filmi v sebi nekaj, kar je povezano z otroškim veseljem do poslušanja zgodb. Vse je nekako poudarjeno, kot v otroškem svetu; barve so malce bogatejše in prijetnejše, svetloba je nekoliko močnejša, vse skupaj deluje kot kakšna predstava, skoraj kot bi šlo za posneto gledališče, ampak izkušnja je hkrati zelo filmska. In te stvari v nas prebudijo tisto otroško čudenje, ki ga vsi čutimo ob pripovedovanju zgodb.«
– Jeffrey Wright
portret avtorja
Wes Anderson se je rodil leta 1969 v teksaškem Houstonu. Že kot otrok je z bratoma snemal super-8 filme in prirejal šolske predstave. Andersonova starša sta se ločila, ko mu je bilo osem let. Dogodek, ki ga je poimenoval »najbolj odločilen trenutek mojega odraščanja«, je kasneje navdahnil film Veličastni Tenenbaumovi (The Royal Tenenbaums, 2001). Kot najstnik je obiskoval zasebno šolo v Houstonu, ki je leta 1998 postala prizorišče njegovega drugega celovečerca, kultnega Rushmora. Na teksaški univerzi v Austinu, kjer je študiral filozofijo, se je spoprijateljil z Owenom Wilsonom. Ta je – poleg Billa Murrayja, Jasona Schwartzmana, Anjelice Huston, Willema Dafoeja, Seymoura Cassela in drugih – kasneje postal eno stalnih imen na spisku Andersonove ekipe sodelavcev. Z Wilsonom sta še kot študenta napisala scenarij, po katerem je mladi režiser najprej posnel kratkometražec, ki ga je leta 1996 razvil v svoj prvi celovečerec Bottle Rocket. Delo je doživelo komercialni neuspeh, a pritegnilo veliko zanimanje kritikov. Med svojih deset najljubših filmov devetdesetih ga je kasneje uvrstil sam Martin Scorsese. Režiserjev četrti celovečerec Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004) je nastal kot plod avtorjeve otroške fascinacije nad legendarnim oceanografom in pustolovcem Jacquesom Cousteaujem. Leta 2007 se je Anderson odpravil v Indijo, da bi posnel Darjeeling Limited (The Darjeeling Limited), komedijo o duhovnem popotovanju treh odtujenih bratov, posvečeno Satyajitu Rayu. Sledila je priredba romana Roalda Dahla Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox), posneta v tehniki stop-motion animacije, z Georgeom Clooneyjem in Meryl Streep v glasovnih vlogah lisičjih zakoncev v krizi. Film je bil leta 2009 nominiran za oskarja v kategoriji najboljši animirani celovečerec. Režiserjev naslednji film Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom), nostalgična glasbena pravljica o brstenju prve ljubezni, je leta 2012 zasedel prvo mesto gledanosti v Kinodvoru. Na rednem sporedu našega kinematografa smo si lahko ogledali tudi Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014), posnet po navdihu klasičnih hollywoodskih komedij iz tridesetih let in spominih dunajskega pisatelja Stefana Zweiga. Sledil je Otok psov (Isle of Dogs, 2018), še en celovečerec, posnet v tehniki stop-motion animacije in z zvezdniško zasedbo v glasovnih vlogah.
Anderson se je z doslej desetimi celovečerci dodobra uveljavil kot eden najvplivnejših in najizvirnejših ameriških filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Prepletajoč številne vplive (od Orsona Wellesa, Françoisa Truffauta, Martina Scorseseja, Mika Nicholsa in Hala Ashbyja do J.D. Salingerja in Snoopyja) je izoblikoval svojevrsten in prepoznaven slog, mešanico visoko stilizirane estetike, ekscentričnega humorja in humanizma; popoln spoj sloga in vsebine.
kritike
»V tej komični fantaziji /…/ Anderson doseže novo raven dekorativne domiselnosti in družbenega opazovanja. /…/ Francoska depeša bi morala dokončno razbliniti pogoste pomisleke o režiserjevih filmih – da je namreč v skrajnostih dekorativne umetelnosti, iz katere je zgrajena njegova komedija, nekaj anemičnega, statičnega ali nenaravnega. Francoska depeša je morda Andersonov najboljši film doslej, zagotovo pa je njegov najbolj dovršen. Čeprav prekipeva od čudaškega humorja, gre za akcijski film, in to izvrsten, četudi je Andersonov pristop k akcijskim prizorom drugačen kot pri kateremkoli drugem režiserju. /…/ Anderson pošlje novinarje po zgodbe, ti pa najdejo svet, poln težav; svet, v katerem sta estetika in oblast neločljivo povezani, z vsemi moralnimi komplikacijami in protislovji, ki jih to prepletanje prinaša. /…/ Epizode, od katerih vsaka traja približno pol ure, razkrivajo velike strasti in raznolike teme piscev, pa tudi spoj sloga in vsebine, ki zaznamuje njihova literarna dela – in Andersonov film.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Andersonovi filmi morda res vse bolj spominjajo na muzeje, vendar žive, prijazne muzeje: dela in obdobja komunicirajo med seboj, umetnost in zgodovina se pogovarjata in ustvarjata številna mala burleskna in čustvena razodetja.«
– Nicolas Schaller, Le Nouvel Observateur
»Če Francoska depeša ni najboljši Andersonov film, pa je zagotovo najbolj andersonovski, morda najčistejša destilacija režiserjeve edinstvene estetike, njegovih pripovednih tehnik in priljubljenih tem. /…/ Obsesivna pozornost do oblikovalskih podrobnosti dobe, ogromna, nenehno menjajoča se igralska zasedba, tipografija na platnu ter prehodi med kremasto monokromatičnostjo in pastelnimi barvami – vse to na trenutke preide v čisto vizualno preobilje: gurmanski obrok, pri katerem razkošne jedi kar ne nehajo prihajati. /…/ V filmih Wesa Andersona se vse zgodi z namenom. Naš čas je omejen. Kako ga bomo porabili? Režiserjevi zvesti sodelavci – zdi se, da se v Francoski depeši /…/ pojavijo vsi ključni igralci, ki jih je kadarkoli angažiral – se vedno znova pridružijo edinstveni, igrivi izkušnji, ki jo ponuja. Medtem pa ste tudi vi verjetno že ugotovili, ali vas bodo depeše iz sveta Wesa Andersona očarale ali izčrpale.«
– Leigh Singer, Sight & Sound
»Ob tej zbirki vinjet se vam bo zavrtelo v glavi. Wes Anderson je kralj miniatur, ljubitelj podrobnosti ter privrženec elegance in natančnosti. Režiserjeva pedantnost se približuje poeziji. Njegov poklon reviji The New Yorker je poln referenc in citatov. Vse skupaj kipi od idej in domislic. /…/ Francoska depeša je kot škatla čokoladic: človek ne ve, katero bi najprej pograbil. Trik je v tem, da si film ogledate še enkrat, saj je vsak kader poln presenečenj, in to ne nujno v prvem planu. /…/ Težko se boste uprli skušnjavi, da na zemljevidu ne bi skušali poiskati, kje se nahaja Ennui-sur-Blasé. A GPS bo o tem molčal. Wes Anderson je ustvaril čisto svoj svet. Le naj ga nihče ne skuša posnemati.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro
»Anderson upravičeno slavi generacijo, ki je razširila našo predstavo o tem, kaj je lahko pripovedovanje zgodb, hkrati pa zaznamovala več kot le novinarstvo: poezijo so našli na ulicah in junake na obrobju; upirali so se establišmentu in predstavljali novi val, nič manj vpliven kot tisti, ki je v istem času zajel film. Danes se je v lovu za spletnim prometom in popularnimi trendi to področje verjetno razvilo v napačno smer, kar več kot upravičuje tale poklon s črnilom umazanim siromakom, ki so nekoč sledili svojim instinktom.«
– Peter Debruge, Variety
»Andersonov izjemni deseti celovečerec /…/ je filmski ekvivalent divji vožnji skozi prenatrpan bazar – če bi bil ta bazar založen s čudovitimi, pedantno urejenimi starinskimi artefakti.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Francosko depešo so opisali kot ‘ljubezensko pismo novinarstvu’. Oznaka ni napačna /…/, vseeno pa je nekoliko zavajajoča. Francoska depeša namreč ni Andersonova različica filma V žarišču (Spotlight), v katerem se skromno oblečeni novinarji junaško spopadajo z oblastjo, krivicami in korupcijo. Moraliziranje je Andersonovi senzibilnosti približno tako tuje kot ponošene kaki hlače. Tisto, kar njegov film slavi, je nekaj bolj specifičnega od vsakdanjega dela pri časopisu, hkrati pa nekaj veliko širšega. Reviji The New Yorker v njenih zlatih letih sredi 20. stoletja je režiser napisal billet-doux, ki je hkrati goreč, skoraj orgiastičen slavospev užitkom tiskanega medija. /…/ Anderson v resnici ni polarizirajoča osebnost; o njem se ni mogoče kaj dosti prepirati. Je kot okus, ki ti je bodisi všeč ali pa ne, kot koriander ali campari. Francoska depeša je herbarij njegovih zanimanj in strasti, antologijski film, sestavljen kot revija, s kratkim uvodom in tremi jedrnatimi članki, vse skupaj pa je opremljeno z uredniškimi drobnarijami in mračnim epilogom, ki je morda najboljši del filma. /…/ različni obstranci, ki se pojavijo v Ennuiju, predstavljajo ideal treznega ameriškega svetovljanstva, pristop k pisanju, kulturi in svetu, ki je hkrati demokratičen in sofisticiran, podžgan z radovednostjo in začinjen z ironijo. Francoska depeša je ljubezensko pismo temu duhu in hkrati zgodba o duhovih.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Uredniški nasvet, po katerem je Howitzer najbolj slovel – ‘samo poskrbi, da bo zvenelo, kot da si namenoma napisal tako’ –, je presenetljivo briljantna modrost o umetniškem ustvarjanju. Francoska depeša je film, narejen tako premišljeno in potrpežljivo ter s takšnim žarom, da se njegova vijugasta zgradba in neobičajno nizka čustvena temperatura zdita prej namerna izbira kot pa napaka pri umetniški presoji. /…/ V tem filmu ni nič naključnega.«
– Dana Stevens, Slate
»Ne preseneča, da je film tako natrpan, nagneten, zgoščen, kakor tudi ne preseneča, da nostalgijo prikazuje kot revolucionarno čustvo – kdo pa spreminja in revolucionira svet, če ne prav nostalgija po utopičnih časih in svetovih, ki jih ni bilo? Wes Anderson, čigar liki izgledajo kot stare igrače, ki jih je potegnil iz omare (ja, to so ‘njegove’ igrače, zato jih igrajo ‘njegovi’ stalni igralci), njegove filmske slike pa kot stare razglednice, zveni kot Walter Benjamin, veliki fen starih omar, igrač, razglednic in zbirk /…/ Vse te ‘zastarele’ reči – vse te solze, ki so se izgubile v času, vse te fotografije, ki so zbledele – imajo odrešitveni potencial, saj skrivajo silovite sile ‘razpoloženja’, ki privedejo do eksplozije. Odgovor na vprašanje, ali je v Andersonovi Francoski depeši kaj subverzivnega, je zato očiten. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V času, ko vsi z leve, desne in sredine pljuvajo po novinarstvu bolj kot kdaj prej, ko se Vsi predsednikovi možje (1976) zdijo kot davno minula pripovedka iz nekega mitološkega zlatega obdobja, deluje nostalgična, živopisna komedija o bogatosti tega poklica kot balzam za oči in duha.«
– Žiga Brdnik, Najboljši filmi v letu 2021, Ekran