zgodba
»Ti je že kdo rekel, da izgledaš kot Lauren Bacall, ko kadiš?«
»Ja. Humphrey Bogart. In tudi takrat mi ni bilo všeč.«
Film, posnet po knjigi britanskega igralca Petra Turnerja, pripoveduje o njegovem razmerju z legendarno in ekscentrično hollywoodsko zvezdnico Glorio Grahame v zadnjih letih njenega življenja. Senzualna femme fatale se je v petdesetih pojavljala ob velikih imenih, kot so Humphrey Bogart, Robert Mitchum, Lana Turner in Kirk Douglas, leta 1952 pa za nastop v Minnellijevem Mestu iluzij (The Bad and The Beautiful) prejela oskarja za stransko žensko vlogo. Mladi Turner jo je spoznal leta 1978 v Liverpoolu, kjer je igralka, takrat že v poznih petdesetih, nastopala v manjših gledaliških produkcijah.
Jamie Bell (Billy Elliot) in Annette Bening v resnični ljubezenski zgodbi med mladim britanskim igralcem in ugašajočo hollywoodsko zvezdo.
zanimivosti
Gloria Grahame (1923–1981) si je v hollywoodskem studijskem sistemu ustvarila ime kot gangsterska ljubica in zapeljivka oziroma – kot zapiše Peter Turner v svojih spominih – ‘vlačuga s srcem’. Pojavila se je v vrsti filmov noir, med drugim ob Humphreyju Bogartu v filmu Nicholasa Raya Na samotnem kraju (In a Lonely Place), ob Leeju Marvinu v klasiki Fritza Langa Vroče je (The Big Heat) ter v filmih Strah (Sudden Fear) in Naked Alibi. Sodelovala je z režiserji, kot so Frank Capra (Življenje je čudovito, It’s a Wonderful Life), Cecil B. DeMille (Največja predstava na svetu, The Greatest Show on Earth), Josef von Sternberg (Macao), Elia Kazan (Man on a Tightrope) in Fred Zinnemann (Oklahoma!). Film Navzkrižni ogenj (Crossfire) ji je prinesel prvo nominacijo za oskarja za stransko žensko igralko, nagrado pa je nazadnje prejela leta 1952 za vlogo v filmu Vincenta Minnellija Mesto iluzij.
Video esej o igralki na spletni strani revije Sight & Sound: http://www.bfi.org.uk/news-opinion/sight-sound-magazine/video/in-her-eyes-notes-gloria-grahame
iz prve roke
»To je zgodba o dveh povsem običajnih ljudeh, ki pa sta neobičajno različna. Eden živi izjemno življenje, drugi pa izjemno običajno življenje. /…/ Gloria Grahame je imela neverjetno življenje, tudi nekoliko kontroverzno, a Peter ni o njej vedel nič. /…/ Všeč mi je bila preprosta zgodba o mladeniču, ki se zaljubi vanjo. Občinstvo jo spozna skozi njegove oči.«
– Paul McGuigan
»Gloria še nikoli ni bila v razmerju z moškim, kakršen je Peter. Imela je same silno zanimive tipe, na primer Nicka Raya /…/. Peter pa je bil običajen fant iz Liverpoola. Oboževal jo je, kot je najbrž ni oboževal še nihče. /…/ Zaradi dejstva, da je bila nekakšna igralka drugega reda, kot se je rada opisovala sama, sem jo vzljubila na prav poseben način. /…/ O njej sem želela izvedeti veliko več, kot mi je uspelo. Do številnih anekdot, ki so o njej krožile, sem bila zelo skeptična in se z njimi nisem hotela ukvarjati. Zanimala so me le dejstva. Ves čas sem se vračala h Glorii, kakršno je slikal Peter. Ta slika ni zelo specifična, ni se spuščal v detajle iz njenega življenja. To ga ni zanimalo. In prav zato je knjiga tako čudovita. Njeno bistvo je ljubezen, ki jo čutita drug do drugega.«
– Annette Bening
portret avtorja
Paul McGuigan, rojen leta 1963 na Škotskem, je znan po filmih The Acid House, Gangster No. 1, Dan obračuna (The Reckoning), Wicker Park, Srečnež Slevin (Lucky Number Slevin) in Skrajnost (Push), pa tudi po televizijski seriji Sherlock, ki mu je prinesla nominaciji za nagradi BAFTA in emmy.
kritike
»Izjemna igralska dvojica vdahne življenje očarljivi priredbi resnične romance /…/. Ta prisrčna, žalostna zgodba je polna topline in nežnosti /…/, nova pesem Elvisa Costella, ki se odvrti med zaključno špico (You Shouldn’t Look at Me That Way), pa razkriva grenko-sladko resnico.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Annette Bening je ena najbolj vsestranskih in zanimivih igralk svoje generacije – in v pričujočem filmu ustvari eno svojih najbolj nepozabnih in ganljivih vlog. Čim globlje se potapljamo v zgodbo, tem bolj postaja film večplasten in empatičen, Beningova pa v lik Glorie Grahame vnese ravno pravo mero patosa, narcisizma, hollywoodskega glamurja in tiste prave človečnosti.«
– Richard Roeper, Chicago Sun-Times
»/…/ nedvomno najboljši nastop Jamieja Bella po Billyju Elliotu. Vse od zgodnjega prizora, v katerem z Beningovo zapleše v divjem izbruhu čutnosti, pa do poznejših, prežetih z bolečino in žalostjo, je Bell naravnost fantastičen. Julie Walters, ki je v Billyju Elliotu igrala njegovo plesno učiteljico, se tokrat vrne kot njegova mama in znova razkrije svojo neuničljivo privlačnost. A izvrstna je pravzaprav vsa igralska zasedba.«
– Stephen Farber, The Hollywood Reporter
»Čeprav se na platnu veliko dogaja, je naša pozornost ves čas osredotočena na Annette Bening. Značilna šoba in samozavestna drža, da enovrstičnic v slogu Mae West niti ne omenjamo (‘Rada imam navade, še posebno tiste slabe’) – vse to napolni zgodnje prizore z nepredvidljivo energijo. A celo takrat, ko je junakinja bolna in privezana na posteljo, smo priča nekaj čudovitim trenutkom, ko skuša Gloria z golo močjo volje oživiti, kar je še ostalo od njenega bledečega zvezdniškega sijaja.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»A kot je rekla: »Vedno si v bitki s časom. Niti malo si ne domišljam, da gre življenje na bolje. Le kako bi lahko šlo? Tvoje telo začne razpadati.« In Gloria Grahame noče, da bi kdo videl detajle. S Turnerjem sta igralca, ki se žreta in spravljata, o vlogah in filmih pa se ne pogovarjata – delata se, kot da sta fiktivna. On iz obzirnosti, ona iz nuje.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina