365
Ana Fratnik in Andrej Zavašnik, Slovenija, 2012
V filmu 365 spoznamo Manjo, ki je na pragu največje avanture svojega življenja. Zapušča Slovenijo, dom, ustaljen vsakdan, prijatelje in svojega fanta, h kateremu se je ravnokar preselila. Odpravlja se v neznano deželo novim delovnim izkušnjam naproti. Spremljamo jo zadnje dni pred odhodom.
Od radnika do aktivista – za bolji život
Anja Kuhar in Klemen Krek, Slovenija, 2012.
Ob sesutju slovenskega gradbeništva so se tuji delavci znašli v še večji stiski. V nebo vpijoče krivice, ki niso odmevale daleč, so rodile oddajo Viza za budučnost, ki jo je pod okrilje svoje frekvence vzel ljubljanski Radio Študent. Oddaja ponuja družbeno marginalizirani skupini varen manevrski prostor za izpostavljanje svojih problemov v upanju, da bodo dosegli čim širši krog in vsaj delno pomagali spremeniti stanje v gradbeništvu. Film je dokument časa o oddaji, ki služi kot sredstvo opolnomočenja in iz delavcev ustvarja aktiviste.
Jin Hao za dober dan/Jin Hao za dobar dan
Srđan Srđanov, Srbija, 2012
Kitajska skupnost, ki je v Novem sadu in Vojvodini vse številčnejša, še naprej živi v nekakšni prostovoljni osami. Izven svojega delovnega okolja, slikovitih prodajaln z ljudskim imenom »kitajske trgovine«, za svoje someščane ostajajo skorajda nevidni. Film obravnava življenje prodajalcev v enem izmed tovrstnih trgovskih centrov in njihovimi odnosi z loklanim prebivalstvom.
Banatski trikotnik/Banatski trougao
Daniel Toader in Anica Stojanović, Srbija, 2012
Vse intenzivnejši razvoj urbanih okolij vodi k množičnim migracijam ljudi s podeželja v mesta. Na podeželju ostajajo velike, prazne hiše, pozabljane stvari in zapuščeni ljudje. Film prek osebnih izpovedi štirih žensk in podob zapuščenih predelov Banata prikazuje življenje na podeželju po odselitvi nekdanjih prebivalcev.
Delovni čas/Radno vrijeme
Veronika Bauer, Hrvaška, 2012
V iskanju podobe prekernosti film problematizira njeno nevidnost. Vzpostavlja kontrast med zvočno izpovedjo prekerne delavke in podobami žensk v javnem, urbanem prostoru. Resnične in negotove pogoje dela in življenja primerja s pacificiranimi, izpraznjenimi podobami v reklamnih oglasih; fragmentiranost prekernega vsakdana poskuša projicirati na navidez depolitiziran javni prostor.
Jaz sem nihče/I’m nobody
Barbara Matejčić in Nina Urumov, Hrvaška, 2012
Če bi morali zapustiti svoj dom, da bi si rešili življenje, kaj bi vzeli s seboj? Oni poznajo odgovor. Izgubili so vse. Počutijo se ničvredne, medtem ko drugi odločajo o njihovi prihodnosti. Oni so prosilci za azil v državi, ki ne mara tujcev.