zgodba
Berlin leta 1931. Jakob Fabian podnevi dela v oglaševalskem oddelku tovarne cigaret, ponoči pa z bogatim prijateljem Labudejem blodi po barih, bordelih in umetniških ateljejih. Medtem ko Labude sanja o revolucionarnem razrednem boju, Fabian z distanco, ironijo in fatalizmom opazuje vse bolj razdeljeno družbo. Ko spozna Cornelio, v njegovo življenje za trenutek posije žarek upanja. Zaljubi se. Toda kmalu tudi sam postane žrtev velikega vala odpuščanj, Cornelia pa se vda staremu filmskemu mogotcu, ki ji obljublja igralsko kariero. A ni le Fabianov svet tisti, ki drvi proti prepadu …
zanimivosti
Roman Ericha Kästnerja je pod naslovom Fabian. Die Geschichte eines Moralisten prvič izšel leta 1931. Kästner je moral pod pritiskom založnika pristati na skrajšave in spremembe ter se odpovedati prvotnemu naslovu Der Gang vor die Hunde. Šele leta 2013 je besedilo izšlo v rekonstruirani izvirni različici in z naslovom, ki si ga je zamislil pisatelj. V slovenščino je bila prevedena le cenzurirana različica romana: leta 1980 jo je pod naslovom Fabian: pripoved o moralistu izdala mariborska založba Obzorja. Ericha Kästnerja sicer poznamo predvsem kot avtorja priljubljenih mladinskih knjig, kot so Emil in detektivi, Pikica in Tonček ter Leteča učilnica.
Fabian ali Ko gre vse k vragu je druga filmska priredba Kästnerjevega romana; prvo je leta 1980 posnel nemški režiser Wolf Gremm.
Video o nastajanju filma (v nemščini): vimeo.com/502320956/36c8cb4042
iz prve roke
»Der Gang vor die Hunde, kot se je glasil izvirni naslov romana, je zdaj postal uradni podnaslov filma. Morda ne zveni najbolj optimistično, vendar še zdaleč ne gre zgolj za neusmiljeno poročilo o razmerah. Kästner slika portret svojega Berlina, ‘vsakdanjost’ poznih dvajsetih, leto 1929 ali 1930. Nobenih slikovitih prikazov družbenega dna – tudi politične napetosti so bile takrat delno še pod nadzorom –, nobenega podzemlja v slogu Fritza Langa, vsekakor nobenih ekspresionističnih umetniških biografij in niti sledu o kakšnem blišču. Namesto tega malomeščanske sanje o umetniški karieri in eksistencialni obup zgornjega razreda. Mladi ljudje, ki posedajo v skupinah ali sami, popivajo v stanovanjih in kavarnah ter razglabljajo o svojih ljubezenskih razmerjih in svojih občutkih na splošno. /…/ Fabian, kot so založniki nekoč naslovili roman, skorajda nima zapleta. ‘Končno, čudovito!’ sem si mislil. Pripovedovati o nekem času, o ljubezni in izgubi – in ničemer drugem. /…/ Iz megle časa k nam priplavajo obrazi, se pojavijo in spet izginejo. Obrazi, ki naj bi prinašali znanje o preteklosti. Ljudje niso bili videti kot danes. Razmišljali in govorili so drugače. A na koncu je vedno enako: mladim se pripoveduje o čudovitih ‘novih časih’, oni pa – navdušeni nad oznanili političnih impresarijev, samopromotorjev in dobičkarjev – začnejo verjeti, da imajo zdaj resnično priložnost: končno je prišel njihov čas, svet jih potrebuje. Gotovo – kot hrano za topove. Za seboj imajo nočno moro vojne, pred seboj pa že naslednjo vojno. /…/ Film, posnet po vrhunski literaturi – roman je bil avantgarden že takrat in še vedno je –, bi moral trajati toliko časa, kolikor potrebujemo za branje knjige. Skušal sem se približati temu načelu, želel sem, da bi gledalec začutil jezik romana, jezik tega izjemnega avtorja. Jezik je bil zame skoraj pomembnejši od podob. Ne, neumnost, oboje je bilo enako pomembno. Besede in podobe sem skušal uravnotežiti. Kästnerjevo pisanje – njegova sijajna ironija, nežna lirika, dobra mera grenkobe – zahteva dva pripovedna glasova /…/, da bi lahko izrazili vso paleto čustev, ki jo skriva v sebi. In ker je v tistem času poleg vojaških bitk divjala tudi bitka spolov, sta morala to biti na koncu moški in ženski glas. /…/ Živimo v weimarskem letu 2021. Vojno mnenj v politiki in družbi poganja skoraj izključno sovraštvo – v nekaterih krogih je umor boljše sredstvo kot razprava. Demokracija je v defenzivi in njeni argumenti so šibki. Turbokapitalistične gospodarske strukture so v Nemčiji od leta 1990 povsem in odkrito totalitarne. Notranje strukture države so večinoma razpadle. Svet gre ponovno k vragu.«
– Dominik Graf
portret avtorja
Članek Christopha Huberja ob režiserjevi retrospektivi v Kinoteki leta 2016:
www.kinoteka.si/si/542/363/Retrospektiva_Dominik_Graf_zlocin_in_kontrabant.aspx
kritike
»‘Veter se obrača.’ Te besede, zapisane v poslovilnem pismu mladeniča, naveličanega življenja, sestavljajo enega od dveh stavkov, ki lepo povzemata slavno zgodbo, h kateri se v filmu Fabian ali Ko gre vse k vragu vrača Dominik Graf. Drugi stavek vidimo na reklamnem plakatu, ki nas diskretno nagovarja v nekaj prizorih. Na njem zlovešče piše: ‘Naučite se plavati.’ /…/ Devetdeset let po izidu klasike Ericha Kästnerja Dominik Graf vdihne Fabianu novo življenje. Njegov film združi temeljne poteze romana: življenjsko moč in drznost, pa tudi tragičnost in občutek nujnosti. /…/ Film pred našimi očmi znova oživi pripovedno in čustveno moč Kästnerjeve knjige. Vendar to ni vse. Tako kot izvirnik se je tudi Grafova priredba pojavila v času družbene negotovosti in političnih napetosti. Med gledanjem tega sijajnega in aktualnega filma se tako večkrat zalotimo pri razmišljanju o naši sodobnosti – in vprašati se moramo: kaj danes pomeni naučiti se plavati?«
– Hernán D. Caro
»Gre za trenutek v nemški zgodovini, ki smo ga na filmu videli že ničkolikokrat /…/, vendar veteran Dominik Graf znano temo predstavi na svež in nadvse vznemirljiv način /…/. Čeprav je tudi sam nekakšen strokovnjak za trilerje, tako filmske kot televizijske /…/, Graf tu ubere zelo nekonvencionalen pristop ter drzno prečka meje med realizmom in eksperimentom. /…/ Dinamičnost in slogovna prožnost filmu omogočata, da se otrese zadušljivih tropov zgodovinske drame.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Fabian je estetsko navdušujoč film, ki se odvija kot nekakšen avantgardni jazz. /…/ Oseminšestdesetletni režiser, ki mu še ni zmanjkalo goriva, ustvari nepredvidljivo, osvežujoče eksperimentalno vizualno izkušnjo.«
– Ryan Lattanzio, Indiewire
»Grafovi filmi so epski in premišljeni, včasih naporni, najpogosteje pa nadvse vznemirljivi. Njegov novi film Fabian ali Ko gre vse k vragu je prav takšen: svoboden in malce divji, nazobčan na vseh svojih številnih robovih, vratolomen kot hitrost življenja, občasno nekoliko čezmeren, spet drugič povsem prevzemajoč.«
– Daniel Kasman, Notebook
»Nemška film in televizija pogosto konservativno obravnavata zgodovinsko snov: kakovostna oprema je pomembnejša od pogumne interpretacije. Nasprotno pa Graf pokaže, kaj lahko film iz [Kästnerjeve] zgodbe naredi: tri ure, polne hitrih rezov, bežnih posnetkov, a tudi zelo zgoščenih, intimnih prizorov. Tri ure vaudevilla in šova, dekadence in drame. /…/ Dominik Graf je ustvaril vzorno knjižno priredbo: pretekli čas besedila in sedanjik režiserjevega pogleda se spretno prepletata. Režiser najde Berlin poznega weimarskega obdobja v Berlinu sedanjosti. S pogledom na leto 1931 se odmakne od aktualne nemške kinematografije. Leto 1931 razume kot končno točko, na kateri lahko leta 2021 zgradi nekaj novega: nemški film, ki se spopada z izzivi sodobnosti.«
– Bert Rebhandl
»Grafov film ni le prilika o času ali zgodovinska panorama. To je veličastna, brezupna, do brezupa lepa ljubezenska zgodba.«
– Elmar Krekeler, Welt
»Prava magija filma ne izhaja iz njegovega glasbenega ritma ali montaže zgodovinskih in sodobnih prvin, pač pa iz Grafove tankočutne umetniške inscenacije. Užitek v igri nas znova spomni, da v zgodovini nemškega filma vendarle obstaja kontinuiteta – vrhunski igralci in igralke. Obisk filmskega studia ni zaman osrednji prizor filma. Graf slavi svoj poklic s podobnim zanosom, kot so to v šestdesetih letih počeli številni francoski novovalovski filmi /…/.«
– Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau
»Ljubezenska zgodba, poklon Berlinu – in filmu.«
– Carolin Ströbele, Die Zeit