zgodba
Pariz, konec 19. stoletja. Privlačna poljska princesa Eléna (Ingrid Bergman) se hitro ogreje za vsakršen plemeniti cilj ali človeka. Toda prav tako hitro se tudi ohladi in že ji pozornost pritegne drugi. Muza in navdih je zdaj skladatelju, zdaj industrijskemu mogotcu in hip zatem že generalu Rollanu, velikemu junaku. A medtem ko se ves čas predaja drugim, popolnoma pozabi nase. Zato se odreče vsem moškim, ki jo potrebujejo, v imenu tistega, ki ga potrebuje ona.
Vrtoglava in z barvami prežeta romantična komedija Jeana Renoirja prikaže findesieclovski Pariz, kjer se čudovita Ingrid Bergman znajde v vrtincu ljubezenskih avantur in političnih intrig.
iz prve roke
»Na vprašanje, ali je film sploh umetnost, odgovarjam: mar je to sploh pomembno? Lahko delate filme ali pa obdelujete svoj vrtiček. Obe početji si lahko z enako pravico rečeta umetnost kot Verlainova poezija ali slika Delacroixa. Umetnost pomeni ‘ustvarjanje’. Umetnost poezije je umetnost ustvarjanja poezije. Umetnost ljubezni je umetnost ustvarjanja ljubezni, morda celo širjenja. /…/ Oče mi ni nikoli govoril o umetnosti. Te besede ni prenesel.«
– Jean Renoir
kritike
»Vse bolj sem prepričan, da je delo Jeana Renoirja delo nezmotljivega režiserja. Če rečem malce bolj zadržano: Renoirjevo delo od nekdaj vodi filozofija življenja, ki se izraža s pomočjo nekakšne obrtne skrivnosti, ta pa je: naklonjenost. Po zaslugi te naklonjenosti je uspelo Renoirju ustvariti najbolj žive filme v zgodovini filmske umetnosti, filme, ki štirideset let po svojem nastanku še vedno dihajo. André Bazin, ki se ga prijatelji spomnimo kot izjemnega moža, polnega radostne blagohotnosti in inteligence, je občutil popolno naklonjenost do Renoirjevega dela, do njegovih tridesetih filmov, ki se vsi do zadnjega vrtijo okoli slovitega stavka iz Pravila igre (in ga v vlogi Octava izreče Renoir sam): ‘Veste, na tem svetu obstaja nekaj strašnega; to, da ima vsak človek svoje razloge.’«
– François Truffaut, v Jean Renoir (André Bazin, 1974)
»Reči, da je Renoir najbolj inteligenten režiser, pomeni reči, da je Francoz od glave do pete. In če je Eléna in možje francoski film par excellence, je zato, ker gre za najbolj inteligenten film na svetu. Je umetnost in hkrati teorija umetnosti. Lepota in hkrati skrivnost lepote. Film in hkrati analiza filma. /…/ Trideset let improvizacije na snemanju je iz Renoirja napravilo najboljšega tehnika na svetu. V enem posnetku mu uspe tisto, za kar jih drugi porabijo deset. In medtem ko drugi delajo posnetke, da bi nekaj povedali, Renoirju tega sploh ni treba izreči. Še nikoli ni bilo tako svobodnega filma, kot je Eléna in možje. Toda svoboda je konec koncev nujnost. In še nikoli ni bilo bolj logičnega filma. /…/ To je Renoirjevo najbolj mozartovsko delo. Ne toliko po zunanjem videzu – kot Pravilo igre –, temveč po filozofiji. Človek, ki nasledi Francoski kankan s filmom Eléna in možje, je moralno gledano precej podoben človeku, ki napiše Koncert za klarinet in se nato požene v Čarobno piščal. Po substanci sta jima skupna ironija in odpor. Po formi njuna briljantno predrzna preprostost. Na vprašanje, kaj je film, Eléna in možje odgovori: Več kot film.«
– Jean-Luc Godard, v Jean Renoir (André Bazin, 1974)
»Jean Renoir je med velikimi svetovnimi režiserji izjemen v tem, da je vsak njegov film osupljivo izviren, a hkrati globoko zavezan istemu navdihu, ki je napajal že njegove predhodnike. Na tak način nas v enaki meri fascinira in preseneča samo še Chaplin. Renoirjevo mojstrstvo, ki ga znova potrjuje film Eléna in možje, nikoli ne ogrozi njegove mladostne predrznosti in pripravljenosti tvegati.«
– André Bazin, v Jean Renoir (1974)