Projekcija ob 90. obletnici nastanka filma. Nagrada za najboljšega režiserja na beneškem festivalu leta 1934 in nagrada za najboljši restavrirani film prav tam leta 2019.
Eva (Hedy Kiesler) in Emil (Zvonimir Rogoz) sta se pravkar poročila, a mladenka že na poročno noč spozna, da veliko starejšega soproga njeni ženski čari prav nič ne mikajo. Zavrnjena in razočarana prijoka domov k očetu. Nato pa nekega dne, ko se gola kopa v jezeru, naleti na mladega in postavnega inženirja Adama. Adam ne ve, da je Eva poročena, ko v usodni noči ekstaze usliši njeno hrepenenje.
»Film Ekstaza je prvo filmsko delo v našem kinu, ki nam kaže čisto nova pota režije. Režiser Machatý je ustvaril delo, ki mu dela čast. V harmonično celoto je povezal človekovo notranjost s pojavi v naravi tako, da skupaj žive, trpe in uživajo. Načel je najkočljivejši problem, seksualno izživljanje, najmočnejši, a tudi najkrhkejši akord našega življenja. Kaj čuda torej, da so mnogi naostrili uho in oko, češ, to bo pa nekaj pohujšljivega, pregrešnega. Toda če odštejemo dva tri prizorčke, ki bi pa tudi ne smeli motiti očesa, saj so čisto človeški in razumljivi, moramo priznati, da je film Ekstaza verna slika ljudi in njihovega sožitja, kakor jih srečavamo na vsakem koraku. /…/ Je torej eden onih v filmski umetnosti bolj redkih pojavov, ki posegajo globoko v človekovo duševnost in nam prikazujejo njene peripetije. Kdor to filmsko delo prav razume, ga bo znal brez predsodkov tudi prav oceniti. Zasluži pa kot rečeno našo pozornost v polni meri.«
– Slovenski narod, 21. 9. 1933
»Film, v katerem bomo videli filmski debut Zvonimirja Rogoza. Režiser Machaty se je s tem filmom odstranil od običajnega operetnega filmskega kiča. Z Ekstazo se je za korak zopet približal nememu filmu, ki mu je ideal. Vpliv slike je njemu glavno, zvok pa le dobrodošla, a ne nujna dopolnitev očesu prikazanega. Tako je tudi Ekstaza epohalno delo, očarljiva pesem slik, ki nam ubira v naših dušah najtanjše strune in izvira emocije, ki jih običajno zatvarjamo v svoji notranjosti. /…/ In divna Hedy Kiesler, glavna junakinja, nas s svojo igro in s svojo očarljivo zunanjostjo opaja …«
– Jutro, 11. 9. 1933
»Po Erotikonu, ki ga je prav tako režiral Machatý, prvi pomemben film iz Češkoslovaške – in v kakšno sršenje gnezdo je dregnil! Kritika in publika sta razdeljeni v dva tabora: za nekatere je najslabši na svetu, za druge najboljši film leta. Toda nobenega dvoma ne more biti o lepoti filmske fotografije, umetelnosti režije in drznosti pri upodabljanju tematik prvinskega nagona in ekstaze njegove potešitve, ki ni nič kaj subtilno, a tudi prav nič žaljivo. /…/ Kot študent psihologije se Machatý izkaže za mojstra. Film ga postavlja v sam vrh umetniških režiserjev, pa naj vam bo tematika pogodu ali ne. /…/ Ekstazo so prepovedali v Nemčiji, nekatere epizode in prizore pa so morali izbrisati tudi pri nas.«
– Variety, 11. 4. 1933
»Škandalozni sloves filma temelji na dveh prizorih. V prvem Hedy Lamarr gola plava v jezeru in nedvomno je to res ona, zagotovo je gola, prizor pa je kar dolg. Svojo obleko pusti na konju, toda ko ta zasliši ljubezenski klic drugega konja, zdirja proč, ona pa mora teči za njim brez oblek. In tako spozna svojega bodočega ljubimca, ki ujame konja in ji vrne obleko. V drugem prizoru ju vidimo, kako se poljubljata na postelji. Nato njegova glava izgine pod spodnji rob kadra, film pa je dobil naslov po simuliranem orgazmu, ki sledi. Precej vroče za leto 1933. Pravzaprav tudi za leto 2002. /…/ Glede Ekstaze se klešeta dva pogleda. Za nekatere je to banalna, mehka pornografija, obložena s preveč očitnim simbolizmom, preveč sentimentalna in malce smešna v svojem odnosu do ljubezni. Sam pripadam drugemu pogledu. Mislim, da je film domala mojstrovina, da gre za pristen izraz srca, za edinstven film, ki obravnava žensko seksualnost hkrati s spoštovanjem in navdušenjem. To je film, ki ljubi ženske in razume ljubezen in spolnost kot neločljivo prepleteni ter v sozvočju z življenjem in naravo. Kaj več bi lahko še hoteli od filma?«
– Mick LaSalle, San Francisco Chronicle, 11. 8. 2002