zgodba
Leta 1931, na vrhuncu svoje kariere, sovjetski režiser Sergej Eisenstein odpotuje v Guanajuato, kjer naj bi posnel film Naj živi Mehika!. Ekscentričnega umetnika daljna dežela povsem prevzame. Medtem ko njegov razum zaposlujejo filozofske in politične dileme, s pomočjo šarmantnega lokalnega vodiča Palomina odkriva razmerje med erosom in tanatosom ter – daleč stran od stalinistične Rusije – doživi revolucijo neke povsem drugačne vrste.
Ikonoklast Peter Greenaway se vrača s tipično provokativno in vizualno razkošno zgodbo o mehiški pustolovščini svojega filmskega idola. Ali: »Deset dni, ki so pretresli Sergeja Eisensteina«.
iz prve roke
»Najprej sem hotel posneti dokumentarec o tem, kaj se je zgodilo s filmom, ki je bil Eisensteinu tako pri srcu in za katerega je do konca življenja obžaloval, da ga ni končal. /…/ A dokumentarci običajno gledajo stvari od zunaj, mene pa je bolj zanimalo videti stvari od znotraj. /…/ Eisensteina proučujem že vse življenje. Ogledal sem si vse njegove filme, verjetno prebral vse, kar je kdaj koli napisal, obiskal njegovo knjižnico in prizorišča snemanj. /…/ Začel sem pisati dialoge, ki bi se morda lahko takrat odvijali v Mehiki. Všeč mi je ideja o igranem filmu kot eseju. Ko sem se začel ukvarjati z zgodovinskimi liki, sem ugotavljal, da zgodovina ne obstaja. Obstajajo le zgodovinarji. /…/ Film je preveč bogat medij, da bi ga prepustili zgolj pripovedovalcem zgodb. /…/ Vse preveč piscev spreminja filmsko umetnost v neko obliko ilustrirane literature. /…/ Zato sem hotel narediti film, kakršen je Eisenstein v Mehiki: film o filmu in o podobah. /…/ Mislim, da filmska umetnost umira ali pa je že mrtva – v vsakem primeru se bliskovito spreminja – zato je morda čas za film o največjem filmskem ustvarjalcu vseh časov.«
– Peter Greenaway
portret avtorja
Peter Greenaway (rojen v Walesu leta 1942) je britanski filmski režiser, slikar, avtor umetniških instalacij (razstavljal je tudi na Beneškem bienalu in v pariškem Louvru), pisec opernih in gledaliških besedil ter avtor več knjig. Leta 2000 je s projektom Zemljevid v paradiž obiskal tudi Ljubljano. Med njegove bolj znane filme sodijo: Risarjeva pogodba (The Draughtman’s contract, 1982), Živalski vrt/ZOO (A Zed & Two Noughts, 1985), Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec (The Cook, the Thief, His Wife & Her Lover, 1989), Arhitektov trebuh (The Belly of an Architect, 1987), Utapljanje po številkah (Drowning by Numbers, 1988), Prosperove knjige (Prospero’s Books, 1991) in drugi.
Uradna spletna stran: http://www.luperpediafoundation.com/
kritike
»Predrzen, a podrobno raziskan projekt ljubezni /…/ še vedno energičnega 72-letnega Greenawaya bo presenetil celo cinefile. /…/ Greenaway – odločen vdahniti novo življenje mediju, ki se je po njegovem le malo razvil, odkar je Eisenstein pred devetdesetimi leti posnel Stavko – je ustvaril skrajno nekonvencionalno in nespoštljivo biografijo, ki bo na ustrezno priznanje morda morala čakati še desetletja.«
– Peter Debruge, Variety
»Zgodba presenetljivo sploh ne govori o predčasni zaustavitvi projekta Naj živi Mehika! /…/, pač pa o Eisensteinovi očaranosti nad deželo, ki je s svojo socialistično revolucijo prehitela Rusijo za pet let, pa tudi o nizu iniciacij, spolnih in drugih, ter o ljubezni. /…/ Kdaj ste se nazadnje zabavali ob gledanju Greenawayevega filma?«
– David Hudson, Fandor
»Film veselo podira klišeje o velikem umetniku kot tuhtajoči, vsevedni eminenci. Vse od Kena Russella in njegovih biografij o slikarjih in skladateljih (Ljubitelji glasbe) ni bilo režiserja, ki bi mit o herojskem ustvarjalcu razbil s takšnim neusmiljenim užitkom.«
– Stephen Holden, The New York Times
»/…/ Greenaway ponudi študijo enega največjih in najbolj vplivnih svetovnih režiserjev, hkrati pa ustvari eno svojih najbolj osebnih del /…/.«
– David Ehrenstein, Fandor
»Eisenstein v Mehiki /…/ je nedvomno delo Petra Greenawaya na vrhuncu njegovih moči, režiserjev najbolj igriv film doslej. Da bi se poklonil človeku, ki ga označuje za ‘največjega režiserja vseh časov’, je ustvarjalec Risarjeve pogodbe izbral (in to ni paradoks) ton predrznosti ter najbolj živahnega in neugnanega humorja /…/. Rezultat Greenawayevih fantazij o mehiški pustolovščini slavnega sovjetskega režiserja je pravi užitek; očarljiva pripoved – spoštljiva in hkrati nesramna –, ki nas nasmeje do ušes in v kateri najdemo najlepše primerke vseh režiserjevih čudovitih obsesij: njegovo naklonjenost montaži, spiskom in herbarijem, številne reference na literaturo, slikarstvo, glasbo in film, ljubezen do arhitekture, zanimanje za eros in tanatos (in s tem prikaz človeškega telesa v njegovi najbolj surovi fizičnosti) ter njegov izjemni dar za vnašanje pomena v najbolj groteskne jukstapozicije. /…/ Greenawayu ne manjka drznosti. Z največjim veseljem podira toteme in tabuje – in prav zato je Eisenstein v Mehiki ne le osupljivo virtuozen, ampak tudi izjemno razburljiv film /…/.«
– Bénédicte Prot, Cineuropa
»Dolgo razočarani oboževalci /…/ se bodo razveselili režiserjevega najboljšega filma v skoraj tridesetih letih.«
– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage
»Dolgovezenje o seksu, smrti, estetiki in marksizmu, medtem ko mimo v nadzvočni hitrosti švigajo asociativne podobe, je stvar arogantne mladosti. Ali pa morda umetnika, osvobojenega vseh namer po ugajanju gledalcem, ki niso na njegovi valovni dolžini. Pri 73 letih Greenaway ne kaže znakov mehčanja.«
– Jordan Hoffman, The Guardian
»Osupljiv in v vseh pogledih čudovito narejen film, ki ga je nujno treba videti na velikem platnu.«
– Kieran Turner, Fandor
»Ta odkup ne gre toliko na račun same zgodbe, v središče katere je postavil mehiško epizodo slovitega sovjetskega filmskega režiserja Sergeja Ejzenštejna, ampak predvsem na račun razkošnega vizualnega popotovanja. To je pravzaprav tudi glavni, tako rekoč ekscentrični protagonist tega v suverenem moderatu posnetega filma. Ali drugače: Greenawayev film ni toliko zgodba o Ejzenštejnu, kot je predvsem zgodba o Greenawayevem razumevanju filmske umetnosti. /…/ Greenawayeva kamera ga pričaka na panorami mehiškega podeželja, prek katerega se evforično pelje v Guanajuato. In montaža, ta filmska slovnica, ki jo je revolucioniral prav Ejzenštejn, je na veličastnem pohodu od začetka. Črno-bele slike, ki se prek celotnega filma prelivajo v barve in nazaj, Greenaway ves čas ritmično multiplicira v triptihe, s kamero se frivolno vrti po prostoru, le redko obmiruje in še manj redko jo postavi v funkcijo pripovedovanja zgodbe. Film je tako predvsem galerija gibljivih fresk in retoričnih, duhovito filozofičnih performansov o erotiki in smrti, marksizmu in estetiki, nekakšen esejistični poklon velikemu umetniku, ki pa je toliko spoštljiv, kolikor je obenem zelo neprizanesljiv, če ne celo nesramen. A ta nesramnost je hkrati tudi Greenawayeva samoironija. /… / Najbrž ni treba dodati, da je edini pravi format za ogled tega filma tisti v kinu.«
– Ženja Leiler, Delo
»Tako nam Greenaway ponudi drugačen, skoraj presenetljiv in prevratniški, a hkrati tudi tako osvežujoče nekonvencionalen portret Eisensteina, za katerega se pa zdi, da bo potrebnega še kar nekaj časa, da ga bo lahko sprejela tudi moralizirajoča večina gledalcev. Nič manj fascinantno pa ne deluje niti Greenawayev poskus, da se na svojski način pokloni Eisensteinovi filmski estetiki, rafalom kratkih, a s silovitimi čustvi nabitih kadrov. V tem pogledu je zgovoren že začetek filma, kjer barve vstopijo v podobo in iz nje kmalu izginejo, ker se podoba razcepi v nekakšen vizualni triptih. Greenaway si na ta način domiselno omogoči, da v svoje delo skoraj brezšivno vključi tudi Eisensteinove izvirne posnetke, tako tiste iz njegovih treh predhodnih del, kot tudi tiste iz omenjenega nedokončanega projekta ter dokumentarne fotografije, ki so nastale na tej poti. Zato naj vas nenavadnost njegovega dela ne odbije – sprejmite jo – in v njegovem delu uzrite enega najbolj iskrenih in spoštljivih poklonov filmskim velikanom.«
– Denis Valič, RA ARS
»Greenaway si Eisensteina ogleda v triptihu in s tem napove rdečo nit videnega. Eistenstein v Mehiki je namreč tudi film trojic – kadrov, razdeljenih na tri dele, ki z lomljenjem filmskega časa izpovedujejo prežetost slehernega trenutka z zgodovino /…/; film o avtorju, ki ga kljub dokajšnji produktivnosti poznamo zlasti po treh filmih – Oklepnici Potemkin, Stavki in Oktobru; film, katerega dogajanje je razpeto med tri dogodke – rusko revolucijo, njeno deseto obletnico ter Eisensteinovo izgubo analne nedolžnosti; film o treh pojmih – smrti, seksu in revoluciji kot spoju obojega.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice
»Po oktobrski revoluciji in filmski revoluciji, ki jo dobro – in kot vedno zelo didaktično – kanalizira tudi Greenaway (kamera kroži, ekran se cepi, slika vibrira ipd.), je prišla na vrsto še seksualna revolucija, ali bolje rečeno, Eisenstein, ki je boksal za svobodo filmskega izraza, je bil tako zatopljen v defloracijo Rusije in filma, daje pozabil na lastno defloracijo, toda ko je izgubil nedolžnost, je izgubil tudi filmski touch. “Frustracije hranijo imaginacijo,” dopoveduje svojemu nemirnemu tiču, ko pride v Mehiko. Revolucija terja “čistost”, meniško zvestobo. Film tudi.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina