iz prve roke
»Film smo skupaj posneli palestinski in izraelski aktivisti ter filmski ustvarjalci. Želeli smo ustaviti prisilno izseljevanje ljudi, živečih v regiji Masafer Yatta, in se upreti realnosti apartheida, v katero smo se – na nasprotnih, neenakih straneh – rodili. Stvarnost okoli nas postaja vsak dan bolj strašljiva, nasilna in kruta, mi pa se vpričo nje počutimo vse bolj nemočne. Ostane nam le, da zakričimo nekaj radikalno drugačnega: ustvarimo film, ki je pravzaprav predlog, kako bi lahko Izraelci in Palestinci na tem ozemlju zaživeli drugače – ne kot zatiralci in zatirani, pač pa kot povsem enakopravni.«
– Basel Adra, Hamdan Ballal, Yuval Abraham, Rachel Szor
kritike
»Če si kateri film zasluži oznako nujnega ogleda, potem si jo ta surovi in neustrašni prikaz življenja na spornem ozemlju Zahodnega brega.«
– Wendy Ide, The Observer
»Film Edina zemlja priča o pogumu in vztrajnosti aktivistov in novinarjev. Okupacija se je začela pred več kot sedemdesetimi leti, ta nenavadni par pa na človečen način ujame njeno nečlovečnost.«
– Fatima Sheriff, Little White Lies
»Prijateljstvo med Baslom in Masaferjem je čustveno jedro dokumentarca, ki je ravno toliko zgovoren v svoji obsodbi kot srce parajoč v podobah nedopustnega sadizma in nekaznovanosti. Konec filma /…/ skoraj sovpada z začetkom konflikta v Gazi, a čeprav se v primerjavi z njim morda zdi primer Masafer Yatta ‘manj pomemben’ (ne za tiste, ki so doživeli hladnokrvne poboje svojih družine in prijateljev), Edina zemlja razkriva brezobzirna dejanja izraelske vojske na tako precizen način, da postane dokument neprecenljive vrednosti. /…/ Film je obupan krik besa in bolečine v iskanju pravice.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»Pričevanje je najučinkovitejša obramba teh ljudi pred okupacijo; izraelska vojska, tako kot vsi lopovi, namreč pred očmi opazovalca izgubi pogum. Posnetki so zdaj zunaj in le redko so bili zbrani v bolj jedrnat, močan in obsojajoč film. Zdaj ga mora svet samo še videti.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Film je poleg dokumenta o gmotnem uničenju in razseljevanju tudi zapis o psihološki vojni, o poskusih uničenja morale, zatrtja moči, zloma volje. To mu skupaj s fizičnim nasiljem, ki ga beleži, daje ogromno moralno avtoriteto.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Dokumentarec, ki je v kontekstu trenutnega izraelsko-palestinskega konflikta še posebej nujen in razsvetljujoč.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav. Basel Adra, Hamdan Ballal, Yuval Abraham in Rachel Szor so tvegali življenja, da bi posneli tale šoker – in izraelski vojaki enega izmed njih res ustrelijo: pred kamerami! Kar kakopak govori o tem, da se Izraelci zavedajo, da lahko počnejo, kar hočejo, in da jim nihče nič ne more. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Režiserja se s kamero, ki neposredno posname nasilje z bagri, tanki in avtomatskimi puškami, postavita nasproti tovrstnim strojem za uničevanje in jo uporabita kot orodje, da svetu pokažeta, kaj preživlja skupnost Masafer Yatte. Adra je tovrstni aktivizem podedoval od svojih staršev, ki sta se rušenju in preganjanju, skupaj z drugimi iz hribovskih vasi, upirala. In prav prizori, ki so jih posneli že njegovi starši, v filmu pričajo o zgodovinski kontinuiteti tega nasilja. Prijateljstvo med palestinskim aktivistom in izraelskim novinarjem, ki ga spremljamo v filmu, pa čeprav to ni brez trenj, različna izhodišča in različne pravice, kljub temu, da živita le nekaj kilometrov stran drug drugega namreč pomenijo, da se včasih sprva težko razumeta, kar film tudi iskreno pokaže, pa v filmu, ki je tudi zaradi nazornih podob pretresljiv opomnik na to, da se kršenje pravic ter nasilje ni začelo z vojno v Gazi, kaže, da je sobivanje in sodelovanje, kakršnega izkazuje režiserski dvojec, edino upanje za to, da se nasilje, ki smo mu priča v filmu, nekoč konča.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija