zgodba
V avtentičnem, na življenjski poti njenega brata osnovanem generacijskem portretu Mia Hansen-Løve skozi zgodbo o mladem Paulu, ki s skupino prijateljev DJ-ev pleza po lestvici pariške klubske scene, ujame energični zvok in hedonistični utrip devetdesetih. Paul živi le za glasbo, a onstran klubske evforije čas teče dalje in leta popolne predanosti glasbi bodo pustila pečat na njegovem odraslem življenju.
kritike
»Srce parajoč in globok na svoj čudovito skromen način se Eden avtorice Mie Hansen-Løve spopade z eno najstarejših pripovednih tem – s težavnim prehodom iz mladostniškega idealizma v razsodnejšo, resignirano odraslost. /…/ Režiserka filmov Oče mojih otrok in Zbogom, prva ljubezen znova sledi tisti zoprni navadi življenja, da se nam ne izteče tako, kot smo si želeli. V svojem zadnjem, za odtenek dostopnejšem filmu popiše dvajsetletno odisejado ambicioznega francoskega DJ-a, ki sprevidi tisto, do česar se slej ko prej dokoplje večina nas: da nas stvari, ki jih ljubimo, lahko definirajo in omejijo na načine, ki si jih nikoli ne bi mogli zamisliti.«
– Tim Grierson, Screen International
»Eden prikliče občutek vznesenosti ob popolni prepustitvi trenutku, medtem ko čas pospešeno teče dalje. Gre za lep, evokativen esej na temo mladosti in izkušnje. Kot Flaubertova Vzgoja srca, remiksana na 130 udarcev na minuto.«
– Jonathan Romney, The Guardian
»Ena od bolj subtilnih potez Mie Hansen-Løve je, da prehoda v drugi del filma, naslovljenega z ‘Izgubljen v glasbi’, ne označi z radikalnimi pričeskami in ličenjem, ampak s postopnim povečevanjem prisotnosti mobitelov ter z bolj svetlečo kožo in krajšimi krili deklet, ki se sučejo okrog Paula, medtem ko njegova glasba drsi navzgor po komercialni lestvici. Na drugi strani se on sam komajda kaj spremeni. Zares, film zaključi v isti mali garsonjeri, kjer je začel svojo pot, stolčen, izčrpan in brez prebite pare: glasba, ki jo ima rad, se je utrudila in množice so jo zamenjale za novejše reči. /…/ Na koncu Paul prebere pesem Roberta Creeleya Ritem, ki govori o brezbrižnosti sveta do posameznika in življenje opisuje z ‘lučjo ob odprtju in temo ob zaprtju’. To je sijajen opis filma samega in popolna žalostinka za kariero mnogih umetnikov: skoraj nezaznavno se evforija umakne melanholiji, pod prestolom pa že čakajo novi, sveži pretendenti.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound
»Film govori o razvoju rave kulture od začetkov 90. do današnjega dne. Govori o življenjih, ki se spotikajo za odtekajočimi leti /…/. Govori o razburljivosti DJ-anja: o trenutku, ko preizkusiš nov komad, o prostoru, polnem prepotenih teles, ki se zvijajo pod tabo, o pogledu na ritem, ki se pretvarja v ples. Govori o ponočevanju in glasbi in o bivanju v trenutku. /…/ Kot je dokazala že v svojih prejšnjih delih, ima Mia Hansen-Løve redek talent za spoštovanje ritma vsakdanjega življenja in se nikoli ne podredi zahtevam po intenziviranju filmske pripovedi. Njeni filmi bolj odtekajo kot tečejo. Lahko bi celo rekli, da je odtekanje njihovo bistvo.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Medtem ko s strani elegantno ošine Erica Rohmerja in Françoisa Truffauta, Eden plava z brezciljnostjo življenja v dvajsetih in pokaže, kako Paulova mladost in ambicije bežijo mimo kot v sanjah: brez fokusa, neartikulirane in nerealizirane, zamaskirane z iluzijo večne sedanjostji žuriranja po klubih, z njenim privlačnim hedonizmom in pretresljivo ekonomiko. Mia Hansen-Løve zavrača tradicionalne narativne poudarke na ambiciji, objestni prevzetnosti in odrešitvi ter pripovedni lok subtilno drži v okvirih ambientalnega zvoka svojega filma.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Mia Hansen-Løve ima oko za čustveno sporočilnost barv in s pomočjo Denisa Lenoirja v izvrstno posnetih prizorih, ki se odvijajo na zabavah in v klubih, z žareče rdečimi, modrimi in zelenimi odtenki podčrta opojni draž, ki ga ima glasba za osrednje like filma.«
– Kristin M. Jones, Film Comment
»Filmski avtor z manj niansiranim izrazom bi to zgodbo utegnil reducirati na kontrapunkt med Paulovim počasnim zatonom in vzponom daft punka, a Mia Hansen-Løve razume, da je ta milje – in v resnici katera koli alternativna scena devetdesetih – bolj skupnostne kot tekmovalne narave. /…/ Vse je tako prisotno v vsem in vsi v vseh (brez dvoma tudi s pomočjo ekstazija), da ni potrebe po pritegovanju pozornosti z vpadljivim obnašanjem. /…/ Neskončni prizori klubskega rajanja nosijo toliko dinamičnih podrobnosti, da se načnejo šele takrat, ko je pravi čas za to, in tudi takrat le zato, ker val vzajemnega spoštovanja in naklonjenosti izpodrine kruta individuacija – takrat, ko se Paul končno zave, da je zabave že nekaj časa konec in da so se njegovi vrstniki že zdavnaj premaknili naprej.«
– Lisa Rosman, Word and Film