Zločin v Dvojnem zavarovanju, ki ga je leta 1944 posnel Billy Wilder (»preveč ciničen, da bi verjel svojemu cinizmu«, a zavedajoč se, da s tem filmom dela zgodovino), bi bil popoln, če bi si partnerja zaupala. Pa si ne. Najprej – med najavno špico – zagledamo silhueto moškega, ki se 16. julija 1938 z berglami prebija po somračni ulici, potem pa se prikaže avto, ki drvi skozi Los Angeles. Za znake, ki ga ustavljajo, se ne zmeni. Ko pripelje do stavbe zavarovalnice Pacific All-Risk Insurance Company, izvemo, da je to zavarovalniški agent Walter Neff (Fred MacMurray). Vstopi v prazno stavbo, v kateri je le nočni čuvaj. Delovne mize samevajo. »Stroji« so se ustavili. »Tovarna« miruje.
Neff, ki je precej zadihan in ranjen, odkoraka do svoje pisarne, sede na stol, prižge cigareto, nastavi diktafon in napove »sporočilo za Bartona Keyesa« (Edward G. Robinson), zavarovalniškega inšpektorja. Pove mu, da so bili njegovi sklepi pravilni, razen enega – Dietrichsona je umoril on, Walter Neff, ne pa ta, ki ga je osumil. »Ubil sem ga zaradi denarja. In zaradi ženske. Dobil nisem ne denarja ne ženske. Lepo, ne.«
Nakar doda: »Vse se je začelo lanskega maja.« In potem se začne flešbek. Neff se pri zakoncih Dietrichson, ki stanujeta v mavzolejski »mediteranski« vili v Glendalu (dom v filmih noir pogosto izgleda kot pogrebni zavod), oglasi zato, da bi obnovil zavarovalno polico za Dietrichsonov avto, a Dietrichsona (Tom Powers) ni doma. Sprejme ga njegova žena Phyllis (Barbara Stanwyck), zdolgočasena, napol gola femme fatale, ameriška gospodinja, vsa v deviško belem, nevesta z zlato zapestnico na levem gležnju, zložena iz svetlobe in senc, sebičnosti in pohlepa, fantazij in sanj, modernosti in kiča, Machiavellija in Hobbesa, Pandore in Meduze, lažne Antigone in lažne Marije (Langove, tiste iz Metropolisa).
Tik preden Neff odide, se med njima vname soparen dialog, mali ognjemet ciničnega hard-boiled zapeljevanja in seksualizacije socialne distance.
»Phyllis: Gospod Neff, oglasite se jutri zvečer okrog pol devetih. Takrat bo doma.
Neff: Kdo?
Phyllis: Moj mož. Saj ste hoteli govoriti z njim, ne.
Neff: Ja, hotel sem, a sem to idejo že prebolel, če veste, kaj hočem reči.
Phyllis: V tej državi obstaja omejitev hitrosti, gospod Neff. Petinštirideset milj na uro.
Neff: Kako hitro pa sem peljal, gospod policaj.
Phyllis: Rekla bi, da okrog devetdeset.
Neff: Kaj če bi stopila z motorja in mi napisala kazen.
Phyllis: Kaj če bi vas tokrat spustila z opozorilom.
Neff: Kaj če to ne bi šlo.
Phyllis: Kaj če bi vas po riti.
Neff: Kaj če bi bušnil v jok in se naslonil na vaše rame.
Phyllis: Kaj če bi se raje naslonil na rame mojega moža.
Neff: To pa vse pokvari.«
Ko se pogovarjata, se zdi, kot da se oblečena žgeta na odprti sceni, vsem na očeh – kot da gledamo njuno erotično verzijo Poejevega Ukradenega pisma. Seks se ponuja skozi skrivanje, razkriva se skozi zakrivanje. A to ga pripenja na definicijo filma noir, ki je doktoriral iz sugeriranja seksa. Ali bolje rečeno: ker seksa na platnu ni bilo (ker ga na platnu ni smelo biti), je film noir gledalcem omogočil, da so fukali s platnom, Neffu in Phyllis pa, da sta fukala s kamero. In cenzura je bila nemočna.
Neff ve, v kaj se spušča, a se ne ustavi. Ve, da ga skuša Phyllis zmamiti v »popolni zločin«. Ve, kaj ga čaka, a glede svoje želje ne popusti. »Mašinerija se je premaknila in nič več je ni moglo ustaviti,« dahne Neff. Keyes pa: »To ni vožnja s trolejbusom – ne moreta izstopiti vsak na svoji postaji. Obtičala sta skupaj in odpeljati se morata do konca. In to je enosmerno potovanje in zadnja postaja je pokopališče.« Strasti in obsesije v filmih noir so nasilne. »From the Moment they met it was Murder,« se glasi slogan, s katerim so oglaševali Dvojno zavarovanje.
– Marcel Štefančič, jr.