zgodba
Policija preiskuje smrt moškega, ki je padel s pečine. Detektiv Hae-joon zasliši njegovo vdovo. Ker se ta ne zdi pretirano vznemirjena ob moževi smrti, hitro postane glavna osumljenka. Medtem ko jo zasleduje in opazuje, Hae-joon vse bolj ugotavlja, da ga skrivnostna mladenka neustavljivo privlači …
iz prve roke
»Dvojna prevara je film za odrasle. To je ljubezenska zgodba in hkrati detektivka. Predvsem pa gre za zgodbo o izgubi, s katero se lahko vsakdo poistoveti. A namesto da bi jo obravnaval kot tragedijo, sem jo skušal pripovedovati s subtilnostjo, eleganco in humorjem. /…/ Želel sem posneti zelo klasičen film. Klasičen, vendar ne staromoden. Hotel sem posneti film, ki se ga ne naveličaš niti po večkratnem ogledu. Takšen, ki se ne postara.«
– Park Chan-wook
portret avtorja
Park Chan-wook (rojen leta 1963 v Seulu) je v domači Koreji eden najbolj cenjenih in priljubljenih režiserjev, znan po svojem eksplozivnem, izpiljenem vizualnem slogu, dinamičnem načinu pripovedovanja ter izvrstnem občutku za kombiniranje prvin komercialne žanrske produkcije z drzno ekstravaganco in izrazitim avtorskim pečatom. Sprva se je kot študent filozofije in goreč cinefil izmenoma loteval filmske kritike in režije. Preboj je doživel s tretjim celovečercem Gongdong gyeongbi guyeok JSA (2000), ki je v Koreji navdušil kritike in podiral rekorde gledanosti. Uspeh mu je omogočil, da se je naslednjega lotil z nekoliko več svobode ter s filmom Boksuneun naui geot (2002) ustvaril edinstven slog in začrtal prve poteze nenačrtovane ‘trilogije o maščevanju’. Leta 2004 je s celovečercem Stari (Oldeuboi, 2003), priredbo japonske mange z osrednjo temo maščevanja, na festivalu v Cannesu osvojil veliko nagrado žirije. Film smo pri nas lahko videli tako na Liffu kot tudi v redni distribuciji. Zadnji film trilogije, Naklonjenost gospodični Maščevanje (Chinjeolhan geumjassi, 2005), je bil premierno prikazan na festivalu v Benetkah. Za celovečerec Ssa-i-bo-geu-ji-man-gwen-chan-a (2006) je Park leta 2007 na Berlinalu osvojil nagrado Alfreda Bauerja, za vampirski film Žeja (Bakjwi, 2009) pa je prejel nagrado žirije v Cannesu in se dokončno uveljavil kot osrednje ime korejske filmske renesanse. Sledili so Parkovo prvo delo v angleškem jeziku, psihološki triler Krvne skrivnosti (Stoker, 2013), Služkinja, ki smo jo leta 2017 predvajali tudi v Kinodvoru, in Dvojna prevara, ovenčana z nagrado za najboljšo režijo v Cannesu.
kritike
»/…/ zakaj ta film deluje tako sveže, tako elegantno, tako resnično nepredvidljivo, čeprav prepoznamo pravila igre? Odgovor se skriva v čustvih, ki niso vedno najpomembnejša sestavina hladnokrvne detektivke, so pa prefinjeno skrivno orožje pričujoče: naj bo zaplet še tako bogato in domiselno zasnovan, je Dvojna prevara predvsem rahločutna, ganljiva ljubezenska zgodba in šele nato proceduralna uganka; film, temelječ na nečem, kar se zdi kot iskreno duhovna privlačnost med dvema človekoma, ki drug o drugem ne vesta ničesar, a hkrati vidita vse.«
– Guy Lodge, Film of the Week
»V tem novem filmu z manierističnim šarmom se srečata detektivka in melodrama, pri čemer se zdi, kot bi Hitchcockovo Vrtoglavico (Vertigo, 1958), psihoanalitični razmislek pod krinko detektivke, spojil z omamno eleganco Razpoloženih za ljubezen (In the Mood for Love, 2000) Wonga Kar Waija.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Dvojna prevara je izvrstna ljubezenska zgodba in vrhunski triler noir; gledalca ne poziva k iskanju krivca ali reševanju ugank, ki jih ponuja zaplet, temveč ga vabi, da se izgubi v hipnotičnem prepletu napetosti, počasi tlečega poželenja in pretanjenih čustev. Rezultat je zelo osebna in nadvse zadovoljujoča potopitev v čisti film.«
– Giovanna Fulvi, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Med številne užitke tega vznemirljivega filma sodi očitno dejstvo, da se režiser Park Chan-wook pri snemanju ni zabaval nič manj, kot se boste ob gledanju zabavali vi. Razburljiva baročna detektivka, prežeta s tiste vrste staromodnim romantičnim fatalizmom, ob katerem zatrepetajo noirovska srca, je zgodba o nemogoči ljubezni – čeprav se bo morda tudi odločni oboževalec vprašal, ali je ravno tako nemogoče obvladati ta pretkani, domiselno spolzki film. /…/ Na najosnovnejši ravni je Dvojna prevara klasična detektivka /…/. Toda pri Parku, prekipevajočem, pustolovskem maksimalistu, ki rad dela ovinke v pripovedi in uživa v plastičnosti medija, ni nikoli nič preprosto. Tokrat se poigrava s časom in prostorom, prepleta preteklost s sedanjostjo ter iznajdljivo uporablja flashbacke in fantazijske sekvence, ki poglabljajo skrivnost, prekinjajo tok dogajanja in usmerjajo pozornost na filmsko ustvarjanje samo. Rezultat je rahlo zbegan in prijetno omotičen gledalec. /…/ Naj bo Dvojna prevara še tako navdihnjena s Hitchcockom, je po obliki, slogu in temperamentu nezgrešljivi Park Chan-wook /…/. Režiser nas že od prvih begajočih trenutkov filma prevzame z lepoto podob in osupljivimi izbruhi svoje brezmejne domišljije. In ko že mislimo, da smo se končno uspeli orientirati, nam še enkrat spodmakne tla pod nogami, vzame sapo in pretrese srce.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Filma ne poganja mehanika zapleta, temveč naravnost hitchcockovski šarm, ki izhaja iz brbotajoče privlačnosti med pokončnim detektivom in premeteno osumljenko /…/. Zagotovo gre za eno najboljših Parkovih del /…/, ki vdahne novo življenje žanru, za katerega ste morda mislili, da ga poznate.«
– Nicolas Rapold
»Detektivska proceduralka Parka Chan-wooka je najbolj romantičen film leta.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. /…/ Hae-joon o njej zbira podatke, ki bi ga morali odbiti, a dejansko njegova čustva uglasijo. Vedno bo prepozen, toda v njegovi prepoznosti je nekaj tragičnega, v njegovi tragičnosti nekaj perverznega, v njegovi perverznosti pa nekaj etičnega. Videti je kot fant, ki hoče vedeti, s kom vse je ‘prej’ fukalo njegovo dekle, ta pa hoče na svoje ‘prejšnje’ pozabiti in ga prepričuje, da ne bi bilo dobro, če bi vedel vse o njej in če bi rešil njen ‘primer’. In Park Chan-wook, /…/ ne bi bil Park Chan-wook, če ne bi tega prelevil v elegantni, napeti, intrigantni, stresni, stilizirani, romantični mindfuck, ki ne skriva, da ljubezen naredi šele njen notranji kaos, njen notranji vrtiljak toksičnosti, njena notranja vrtoglavica. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ klasično noirovsko premiso pa Park Čan Vuk nadgradi s premišljeno in precizno rabo humorja, ki pripoved rahlja, gledalca pa opozarja, naj je kljub vsemu ne vzame preresno, ter mojstrskim poigravanjem s pripovednimi perspektivami in premiki kamere, ki mestoma deluje celo kot svojevrsten tretji protagonist.«
– Pia Prezelj, Delo
»Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija