zgodba
Vsak policijski preiskovalec prej ali slej naleti na primer, ki se ga dotakne bolj kot drugi, se iz skrivnostnega razloga zarije vanj kot trska in mu ne da več miru. Za Yohana je to Clarin umor. Zaslišanja si sledijo, osumljencev ne manjka, Yohana pa vse bolj razjedajo dvomi. Gotovo je le eno: zločin se je zgodil dvanajstega ponoči.
iz prve roke
»S [soscenaristom] Gillesom Marchandom sva že od začetka čutila, da je v nerešenih primerih nekaj edinstvenega in privlačnega. Gilles je ravno končal s snemanjem dokumentarne serije za Netflix o primeru Grégory, zato je vedel, da nam lahko nepoznavanje resnice pomaga zastavljati globlja, bolj zanimiva vprašanja. Kadar film govori o zločinu, se pogosto zgodi, da režiser gledalcu najprej pove: ‘Tu je umor’, na koncu pa: ‘Tu je morilec’ – in to je vse, brez dodatnih vprašanj. Sam tega nisem želel. Pri zgodbi me je prevzela prav njena skrivnostnost, pa tudi dejstvo, da bližje ko gledaš, bolj se skrivnost poglablja. Kadar ne poznamo imena storilca, opazimo več; bolj se približamo preiskovalcem, medtem ko zaslišujejo in tavajo v temi; čutimo njihove dvome in naraščajočo frustracijo. Skrivnost veliko bolj razkriva delovanje institucij in človeka, kot bi ju lahko razrešitev primera. /…/ Ogromno novic obravnava primere nasilja moških nad ženskami. /…/ Kriminalisti, ki se morajo boriti proti temu nasilju, so skoraj izključno moški. /…/ O čem razmišljajo ti možje, medtem ko preiskujejo kazniva dejanja, storjena nad ženskami, ki bi lahko bile njihove hčere, partnerice, prijateljice, sestre? Kako gledajo na osumljence? In kako na žrtve? Kakšne občutke vse to vzbuja v njih? Gledalca smo želeli spodbuditi k postavljanju takšnih vprašanj.«
– Dominik Moll
kritike
»Dominik Moll se podpisuje pod najboljši francoski film leta.«
– Etienne Sorin, Le Figaro
»Razmišljujoča, vijugasta preiskovalna drama v slogu filmov, kot sta Zodiak [Davida Fincherja] in Nepozabni umori [Bong Joon-hoja], čeprav v bolj intimnem obsegu. /…/ Napeti in pretresljivi triler je eno režiserjevih močnejših del; film, ki se s pomočjo žanrske šablone poglobi v vprašanja nasilja, spola in delovanja policije v sodobni Franciji.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Zaradi preciznosti pripovedi lahko Dvanajstega ponoči postavimo ob bok filmu L.627 Bertranda Taverniera, zgledu tiste vrste realističnih kriminalk, ki prikazujejo vsakdanje delo policije, daleč od mitologije, kakršni smo v filmih pogosto priča.«
– Jean-Dominique Nuttens, Positif
»Dominik Moll ustvari Zodiak v francoskem slogu, izjemno učinkovito in vrhunsko odigrano ansambelsko policijsko preiskavo, v kateri psihologije likov razkrivajo razdvojeno družbo.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Francoske režiserje fascinira delo policije – spomnimo se filmov, kot sta Policija (Polisse) z Maïwenn ali Milost (Roubaix, une lumière) Arnauda Desplechina –, toda Moll se od običajnih žanrskih pravil odmakne s čudno (in učinkovito) mešanico psihološkega trilerja /…/, skoraj dokumentarnega pristopa in /…/ zanimivega pogleda v svet moških, ki preiskujejo moške zaradi nasilja nad ženskami /…/. Tisti, ki si želijo klasične detektivke, bodo morali iskati drugje, toda Dvanajstega ponoči je kljub temu (ali pa morda prav zato) izjemno dragocen in prevzemajoč film.«
– Diego Batlle, Otros Cines
»Mizoginija je viralna, patriarhat je živ. In toksičen. In morbiden. In seveda – romantičen. A tu ni nedolžnih – tudi Vivèsa namreč ta umor obsede na čuden način. Kot bi se mu zdela ženska ljubezni vredna šele, ko je mrtva. Prav res: ‘Med moškimi in ženskami je nekaj zelo narobe.’ ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Smo kdaj zares pomislili, da je večina storilcev nasilnega dejanja moškega spola, primere pa raziskujejo prav policisti, ki so tudi moški? Glavni kriminalist, molčeči in razmišljajoči Yohan, prek katerega Moll vodi svojo zgodbo, prizna, da se je v nekem frustrirajočem trenutku zavedel, da bi vsakdo, s katerim je govoril, lahko bil morilec, da so pravzaprav »vsi moški« ubili Claro, da je preprosto »nekaj narobe med moškimi in ženskami«. In to je sporočilo, ki morda od vsega, kar nam film Dvanajstega ponoči ponuja, zareže najgloblje. Ne s kakšnega feminističnega pogleda na svet ali stališča, da so ženske vedno žrtve, moški pa vedno storilci, ampak samo skozi prizmo splošnega medsebojnega družbenega nerazumevanja in odtujenosti.«
– Gaja Poeschl, Radio Slovenija