zgodba
Ko Sandri v petek zazvoni telefon, izve, da bo izgubila službo. Tako so z glasovanjem odločili njeni sodelavci. Zdaj ima natanko en vikend časa, da jih ob neomajnem bodrenju svojega moža prepriča, naj za njeno službo žrtvujejo lastno povišico.
zanimivosti
Jean-Pierre in Luc Dardenne za svoje filme, ki vselej prikazujejo življenja običajnih ljudi, navadno izbirata naturščike in manj znane obraze domačih, belgijskih igralcev. Marion Cottilard, svojo drugo mednarodno uveljavljeno zvezdo (po Cécile de France v filmu Fant s kolesom), sta spoznala za hip in po naključju, v dvigalu na snemanju filma Jacquesa Audiarda Rja in kost (De rouille et d’os, 2012), pri katerem sta sodelovala kot koproducenta. »In ko sva se vračala v Liège,« pripoveduje Luc Dardenne, »nisva prenehala govoriti o njej: kakšen obraz, kakšen pogled …«
iz prve roke
»Vrsto let sva razmišljala o zgodbi ženske, ki jo odpustijo, ker tako odloči glas njenih sodelavcev. Tako kot njihov šef so prepričani, da svojega dela ne opravlja učinkovito, in jo zato krivijo za svoje mizerne plače. Film Dva dneva, ena noč je nastal, ko sva se domislila Sandre in Manuja, para, ki v stiski združi moči. /…/ Delavci v filmu so postavljeni v situacijo neizprosne konkurence in rivalstva. To ni zgodba o dobrih proti zlim. Sicer pa naju ne zanima opazovanje sveta skozi tovrstne kategorije.«
– Luc Dardenne, režiser in scenarist
»Film ni razsodišče. Vsi Sandrini sodelavci imajo dobre razloge za to, da uslišijo ali zavrnejo njeno prošnjo. Nekaj gotovo drži: za nikogar od njih povišica ne predstavlja razkošja. Denar krvavo potrebujejo, da bi lahko plačali najemnino, račune … Tega se Sandra še kako zaveda, saj je sama v enakem položaju. /…/ Izbrala sva majhno podjetje, takšno s premajhnim številom delavcev, da bi imeli lasten sindikat. Če bi bil film zgodba o boju proti očitnemu sovražniku, bi bil povsem drugačen. In vendar ta odsotnost vsakršne kolektivne reakcije, ugovora zoper princip, ki tiči za glasovanjem, razkriva neko zelo sodobno in aktualno pomanjkanje solidarnosti.«
– Jean-Pierre Dardenne, režiser in scenarist
»Njuni filmi so natančne in pretanjene študije družbene realnosti in hkrati vselej drzno presegajo ustaljene filmske okvire. Snemata resnično avtorske filme – bolj avtorski od Luca in Jean-Pierra skorajda ne moreš biti – in vendar se ti upirajo vsakršni kategorizaciji! Njuna filmska govorica je popolnoma univerzalna. /…/ Sploh mi ni treba videti scenarija, pa bi v hipu privolila v njun naslednji film. Z velikim veseljem bi bila njun novi Jérémie Renier ali Olivier Gourmet.«
– Marion Cotillard, igralka
portret avtorjev
Sloviti belgijski režiserski par, brata Jean-Pierre (rojen 1951) in Luc Dardenne (rojen 1954), sta odraščala v valonskem industrijskem mestu Seraing, prizorišču skoraj vseh njunih igranih filmov. Po seriji formalno drznih in politično angažiranih dokumentarcev in dveh igranih celovečercih sta sredi devetdesetih let pritegnila pozornost mednarodne publike s filmom La promesse (1996). Od leta 1999, ko je njun četrti celovečerec Rosetta na festivalu prejel zlato palmo, so bili njuni filmi v Cannesu redno nagrajeni s pomembnimi nagradami: Sin (Le fils, 2002) z nagrado za najboljšega igralca, Otrok (L’enfant, 2005) ponovno z zlato palmo, Lornina tišina (Le silence de Lorna, 2008) z nagrado za najboljši scenarij, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) z veliko nagrado žirije.
Zadnjih pet celovečercev bratov Dardenne smo imeli priložnost videti tudi na LIFFu. V svojih filmih, v katerih beležita vsakodnevno življenje pripadnikov delavskega razreda na robu družbe, se Jean-Pierre in Luc Dardenne pogosto osredotočata na odnos med otroki in starši. Z naturalističnim pristopom, družbeno angažiranostjo in humanistično naravnanostjo sodita med najpomembnejše predstavnike t. i. novega realizma, kamor poleg njiju uvrščamo tudi Agnès Varda, Bertranda Tavernierja, Claire Denis, Pascale Ferran, Arnauda Desplechina, Bruna Dumonta in druge.
kritike
»Tako kot je izstopala iz množice v svoji oskarjevski vlogi Edith Piaf, se Marion Cotillard zdaj popolnoma stopi s pristnim delavskim miljejem filma Dva dneva, ena noč, še ene sijajne socialne drame bratov Dardenne. Film, pogreznjen v tematske stalnice svojih avtorjev, v vprašanja dela, družine in vrednosti denarja, ter prežet s suspenzom trilerja, bodo nekateri morda odpravili kot še en tipičen izdelek belgijskih bratov, ki se redko oddaljita od industrijskega okolja pristaniškega mesta Seraing. Vendar v svojem zamejenem univerzumu ponovno odkrivata bogastvo človeškega izkustva, ki zasenči marsikatero delo bolj epskih razsežnosti.«
– Scott Foundas, Variety
»Belgijska režiserja Jean-Pierre in Luc Dardenne slovita po treznih, trpko-sladkih zgodbah iz življenja delavskega razreda, posnetih v naturalističnem slogu, ki pri gledalcu hipoma ustvari občutek neposredne vpetosti v življenje likov. V ta namen je avtorski kredo v njunem zadnjem filmu Dva dneva, ena noč zreduciran na svojo golo esenco: za na videz preprosto premiso enega vikenda, med katerim se mlada mati, ki trpi zaradi depresije, bori, da bi obdržala službo, se skriva čudovit prikaz njunega izjemnega talenta. /…/ Čeprav pripada tisti režijski tradiciji, ki sta jo iznašla avtorja sama, se film Dva dneva, ena noč spogleduje z nič manj kot Točno opoldne (High Noon) s Sandro v vlogi nekakšnega krhkega Garyja Cooperja, ki se trudi pritegniti meščane na svojo stran. In tako kot je tisti film kulminiral z glavnim igralcem, ki se mora v končni obračun podati solo, se mora tudi Sandra – ne glede na spodbudne besede nekaterih sodelavcev – s svojim šefom nazadnje soočiti sama.«
– Eric Kohn, indieWIRE
»Igralska zasedba, ki ji Marcoenova kamera sledi na najbolj intimen, a nikoli vsiljiv način, ne zgreši ene same note. To še zlasti velja za fascinantno Marion Cotillard, ki s to vsakdanjo in prav nič bliščavo vlogo odigra eno svojih najboljših predstav. Sandrina interakcija s sodelavci, ki jih mora prepričati, pa naj gre za hvaležnost ali trpko empatijo, priča o globoki človečnosti tako lika kot avtorjev filma. In čeprav nismo deležni nikakršnega umetnega razodetja, je še kako ohrabrujoče opazovati nekoga, ki se duhovno napaja iz samega dejstva, da se bori.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Napeta dramatična situacija in subtilno veličastna osrednja vloga Marion Cotillard ustvarita ta izjemen novi film bratov Dardenne: angažiran, razburljiv in ganljiv – to je Dvanajst jeznih mož (Twelve Angry Men) na delovnem mestu 21. stoletja. /…/ Ves pomen se skriva v naslovu: vikend. To je za vse tisti dragoceni prosti čas, čas, ki ga preživljajo z družino, čas za urejanje doma, za nujna opravila, za otroško nogometno tekmo. Za ta čas delajo preostanek tedna: to je njihovo življenje. In v to življenje zdaj Sandra vdira … /…/ Dardenna sta ustvarila briljantno socialno-realistično dramo z avtentičnim narativnim suspenzom, ki je v njunem opusu precejšnja novost.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Jean-Pierre in Luc Dardenne ustvarjata silovite, sodobne, družbeno ozaveščene filme, ki so na videz enostavni, a utripajo s sočutjem in modrostjo. Kot filmarja sta vedno več kot zanesljiva, pa vendar se zdi, da je Dva dneva, ena noč morda eden njunih najboljših. Po skrajni relevantnosti, smotru in globokem razumevanju tega, kako težko je človeku, še zlasti tistemu v stiski, iz dneva v dan ravnati pravilno, se kosa z Otrokom in Rosetto. /…/ Gre za politično dramo (z zelo majhnim ‘p’) v njeni najsijajnejši in najbolj humani obliki: potentno, presunljivo dramo, ki v tkivo filma nežno vceplja ideje o delovanju naše družbe, pomembnosti zavzemanja stališč in borbe za posameznikova prepričanja in pravice. Vsako Sandrino srečanje nas preseneti, naši predstavi o tem, kaj nam želi film povedati o človeški naravi in načinu, na katerega živimo, podeli nov odtenek, novo perspektivo. Tu ni ne junakov ne zlobnežev; vsi se zgolj prebijajo skozi življenje, pa še to za las.«
– Dave Calhoun, Time Out London
»Dardenna v filmu Dva dneva, ena noč ostajata zvesta svoji prepoznavni maniri tako v slogovnem kot v tematskem obziru. Njun imperativ je še enkrat znova verističen, skoraj dokumentarni pogled, ki ga do obisti oklestita vsake stilistične navlake in pokažeta samo to, kar je nujno. Kamera junakinji nevsiljivo sledi skoraj na vsakem koraku in z njo vstopa v najbolj intimne situacije, ne da bi dramatičnost umetno potencirala. Ta namreč izhaja iz izrazito razdelanega humanističnega scenarija, v podobni meri pa moč filma sloni na rahločutni in naturalistični igralski predstavi Marion Cotillard, ki brezhibno utelesi iskanje ravnovesja med neskončno krhkostjo in železno voljo. Dva dneva, ena noč ima prav gotovo potencial, da postane ena temeljnih filmskih študij na temo delovnih razmerij in družbenega boja. V času, ko pereče vprašanje solidarnosti znova vse bolj silovito vstopa v politični in družbeni diskurz, sta nam brata Dardenne dala lekcijo, ki nazorno pokaže, da odgovor ni preprost, je pa v etičnem smislu lahko vseeno samo in brezkompromisno eden.«
– Matevž Jerman, RA ARS
»Film Dva dneva, ena noč je žalostna slika razkrajanja osnovne razredne solidarnosti in tovarištva, ki sta delavskemu razredu v 20. stoletju še omogočala dostojno življenje. Režiserja sta poštena tudi do delodajalcev, ki jih zahteva po konkurenčnosti sili v reze, a po drugi strani jasno podčrtata njihovo perverznost, ko delavce postavijo pred nemogočo izbiro: bodisi nagrada bodisi služba sodelavke. To je lep prikaz tega, kaj je ostalo od tako čaščene svobodne izbire. /../ Brata Dardenne, okronana z več prestižnimi nagradami, sta tudi s tem filmom ostala zvesta svoji občutljivosti za male ljudi in prikazu ključnih družbenih problemov v luči njihovih zagat.«
– Jela Krečič, Delo
»Belgijska brata Dardenne, dvakratna prejemnika zlate palme in mojstra “magičnega” realizma, se nam po odličnem Fantu s kolesom predstavljata s trpko družbenokritično dramo, ki razgali krutost trga dela in strahove, s katerimi se v današnjem času spopadajo zaposleni. Čeprav sta ustvarjalca prvič po dolgih letih odšla iz Cannesa praznih rok, je njun najnovejši film suveren izdelek, ki se gledalca dotakne tako na razumski kot emocionalni ravni. /../. Zadnje mu uspe predvsem po zaslugi subtilnega in nič kaj glamuroznega nastopa oskarjevke Marion Cotillard.«
– Klemen Černe, PlanetSiol
»Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev. /../ Po Sandrino glavo pridejo vse ironije prostega trga, toda največja ironija ni v tem, da so vsi delavci tako deklasirani, da jim že tisoč evrov pomeni “biti ali ne biti”, ali pa v tem, da v kapitalizmu tudi demokracija – glasovanje – ni več rešitev (tvoja “pravica” povzroči nove “krivice”), niti v tem, da bi Sandra s svojo ponovno zaposlitvijo ogrozila zaposlitev katerega izmed tistih sodelavcev, ki so zaposleni le za določen čas, ali pa v tem, da je zaposlena v tovarni sončnih panel, ki bo itak slej ko prej izgubila bitko s kitajskimi proizvajalci cenenih sončnih panel, ampak v tem, da se hoče na vsak način vrniti ravno na delovno mesto, na katerem je pred “začetkom” tega filma doživela živčni zlom, kar govori o tem, da postindustrijsko delo – dejansko zadnji preostanek fordističnega tekočega traku – ne proizvaja več sonca (pa četudi izdeluje sončne panele), temveč le še depresijo, tesnobo, paniko in živčne zlome, in da delavce dela dobesedno odvisne od delovnih mest, na katerih se počutijo tako slabo, da za preživetje potrebujejo več xanaxa kot solidarnosti.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina