Pri tem se mora spopasti še s kopico dodatnih izzivov: od odpiranja ran iz otroštva do reševanja zapletenih družinskih odnosov. Na vasi velja za Božjo predstavnico na Zemlji, a tudi ona je človek iz mesa in krvi … Dokumentarec Duhovnica je na Festivalu slovenskega filma osvojil vesno za najboljši film po izboru občinstva.
iz prve roke
»Pet let smo bili z vsem srcem predani snemanju filma Duhovnica in spremljali pomembne osebne dogodke v življenju naše protagonistke, duhovnice Jane. Uspeli smo postati del njenega ožjega kroga in prisostvovati intimnim družinskim trenutkom z njeno hčerko, možem in starši. Pomembno vlogo v Janinem življenju ima tudi vaška cerkvena skupnost, ki zgodbo začini in ji doda humorne situacije ter pristnost.
Z direktorjem fotografije oba izhajava iz Prekmurja, kraja dogajanja filma, in čutiva globoko povezanost s tukajšnjimi ljudmi.
Jana je zapletena in intrigantna ženska. Je zabavna, neposredna, globoko razmišljujoča in samoreflektivna. Pod vsem tem pa se počasi kažejo tudi njeni notranji boji in bolečina, ki se odraža v nemiru, utrujenem videzu in pogrizenih nohtih. Globoko v sebi je zelo ranjena in prizadeta. Rane zaradi spolne zlorabe v otroštvu, očetov alkoholizem, stroga verska vzgoja in družinske travme se ponovno odpirajo. In čeprav si duhovnika predstavljamo kot nekoga ‘višjega in čistejšega’ od nas, z visokimi moralnimi načeli, in ‘čistim, brezgrešnim življenjem’, je v ozadju skrite veliko umazanije, ki jo je treba razčistiti.
Jana je običajen človek s težavami v življenju, tako kot vsi mi. Samo da je njena zgodba edinstvena, njen poklic ni običajen in ovire pred njo so večje, kot si večina od nas lahko predstavlja. Film Duhovnica vidim kot njeno možnost za izpoved in celjenje. Daje glas vsem ženskam, ki se soočajo s podobno travmo iz otroštva ali kakršno koli zlorabo. Hkrati pa film priča o tem, da se te stvari dogajajo celo na videz ‘nedotakljivim’ slojem družbe. Naša zgodba zato ozavešča, opogumlja in slavi žensko moč.
Film odpira različna vprašanja o religiji v sodobni družbi in vodilnih položajih žensk v njej. Poln je moralnih in osebnih dilem, s katerimi se mora soočiti celo Duhovnica. Vsak nosi svoj križ. Vsak je iz mesa in krvi.«
– Maja Prettner
kritike
»Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.«
– utemeljitev nagrade Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk na Festivalu slovenskega filma
»/…/ se lahko na lastne oči prepričate, kaj zamuja katoliška cerkev, ko nima duhovnic. Kerčmar Džuban je videti kot ideologija, ki pride v ljudska srca. Ni se ji mogoče upreti. Kot se v filmu ne moreš upreti atraktivni zvezdnici. Pri vprašanjih vere se sklicuje na Einsteina. Zlomila bi ateista. Skrbijo za prihodnost. Počuti se kot prekarka. Čuti zavist, resentiment, sebičnost. »Nisem se mogla realizirati,« pravi. In doda: »Ko mi je šlo najbolje, so me ustavili.« ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina