zgodba
Yusuke Kafuku, gledališki igralec in režiser, ki po dveh letih še ni prebolel izgube ljubljene žene, sprejme režijo Strička Vanje na gledališkem festivalu v Hiroshimi. Tam spozna Misaki, zadržano mladenko, ki mu jo dodelijo za voznico. Med dolgimi vožnjami se med osamljenima tujcema splete zaupna vez in počasi najdeta pogum, da se soočita vsak s svojo preteklostjo.
iz prve roke
»Film po kratki zgodbi Drive My Car /…/ sem si želel posneti zaradi treh razlogov. Prvi je bil, da v zgodbi nastopata dva zanimiva lika, Kafuku in Misaki, in da njune interakcije potekajo v avtomobilu. Ti opisi so v meni prebudili lastne spomine na intimne pogovore, ki se lahko rodijo le v tem zaprtem, premikajočem se prostoru. Ker gre za prostor, ki se premika, ga v nekem smislu ni nikjer, zato nam včasih lahko pomaga odkriti plati samih sebe, ki jih nismo nikoli nikomur pokazali, ali pa misli, ki jih prej nismo znali ubesediti.
Drugi razlog je bil, da je ena izmed tem zgodbe dramska igra. Igrati pomeni imeti več identitet – gre tako rekoč za družbeno sprejeto obliko norosti. Poklic igralca je seveda naporen in včasih pripelje tudi do resnih osebnih kriz. Vendar poznam ljudi, ki nimajo druge izbire. In zanje je prav ta norost zdravilo, ki jim omogoča, da živijo naprej. Igranje kot ‘način preživetja’ je nekaj, kar me že dolgo časa zanima.
Zadnji razlog je bil dvoumni lik Takatsukija in način, kako avtor prikaže njegov ‘glas’. Kafuku je precej gotov, da je Takatsuki spal z njegovo ženo tik pred njeno smrtjo, in moškega opiše kot ‘ne posebno dobrega igralca’. Toda nekega dne Takatsuki odkrije Kafukujevo ‘slepo pego’. ‘Če želimo resnično videti drugega človeka, se moramo najprej zazreti vase,’ reče – in če ta precej stereotipna pripomba Kafukuja prizadene, je to zato, ker nagonsko čuti, da gre za ‘resnico’, do katere sam nikoli ne bi mogel priti: ‘Njegove besede so bile jasne in polne prepričanja. Očitno je bilo, da ne igra.’
Pomislil sem, da takšne glasove poznam; slišal sem jih v resničnem življenju. Vem tudi, da ko takšen glas enkrat slišiš, ne moreš biti več kot prej; odgovoriti moraš na vprašanja, ki jih zastavlja. Zgodba ne pove, kaj se zgodi potem, meni pa se je zdelo, da je Kafukujev odziv vredno prikazati.
Ko sem se lotil priredbe /…/, sem si zamislil, da bi se ta vprašanja in odgovori vrstili kot veriga ‘glasov’, ki prinašajo resnico – tako kot v Murakamijevi zgodbi –, končati pa sem hotel s Kafukujevim odgovorom. Poleg tega sem želel gledalcu ponuditi izkušnjo, ki bi mu omogočala, da pod igrano fikcijo nenehno, nagonsko zaznava resnico.«
– Ryusuke Hamaguchi
portret avtorja
Japonski režiser Ryusuke Hamaguchi, rojen leta 1978, je diplomiral iz filma na Umetniški univerzi v Tokiu. Mednarodno se je uveljavil leta 2015, ko je njegova epska melodrama Happi Awa na festivalu v Locarnu osvojila posebno omembo za scenarij in nagrado za najboljšo igralko, tri leta kasneje pa se je s skrivnostno romanco Asako I & II (Netemo sametemo) uvrstil v uradni program festivala v Cannesu. Letos sta velik uspeh doživela kar dva režiserjeva filma: triptih O naključju in domišljiji (Guzen to sozo) je na Berlinalu prejel srebrnega medveda (veliko nagrado žirije), Drive My Car pa je bil v Cannesu nagrajen za najboljši scenarij. Film O naključju in domišljiji, ki smo si ga tako kot Drive My Car lahko ogledali na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu, prihaja tudi na redni spored Kinodvora.
kritike
»Hamaguchijeva prejšnja filma Asako I & II ter O naključju in domišljiji sta govorila o skrivnosti identitete, gledališki igri vlog, ki je del vsake družbene interakcije, ter o erotičnem zanosu intimnosti. Film Drive My Car vključuje vse to in še več; če mi je režiserjev filmski jezik nekoč deloval kot nekakšen jeu d’esprit, zdaj preraste v nekaj strastnega in celo veličastnega. To je film o razmerju med izpovedjo, ustvarjalnostjo in spolnostjo ter o brezmejnem misteriju, ki ga predstavljajo življenja in skrivnosti drugih ljudi. /…/ Drive My Car je razširitev kratke zgodbe in lahko bi rekli, da je Hamaguchijeva pripovedna estetika kot v njegovih drugih filmih tudi tu mozaik ali koreografija kratkih zgodb, arhipelag življenj. Yusuke, Oto, Koji in Misaki živijo vsak svojo zgodbo, drama pa jih prepleta in prekriva kot kak Vennov diagram. Nekaj zelo ganljivega pa se zgodi, ko se približamo posamezni zgodbi, posameznemu življenju. Resnično vznemirljiva in navdihujoča izkušnja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Drive My Car je nočna sanjarija, film silovitih, naelektrenih dialogov, še toliko bolj prevzemajoč zaradi implozivnih nastopov Hidetoshija Nishijime in Toko Miura. /…/ To je izjemno pronicljiva študija o tem, kako lahko umetnost deluje kot univerzalni jezik, ki razkrije in prežene trpljenje. Gre za mešanico vznemirjenja in groze, ki ju občutiš, ko se prepustiš umetniškemu delu in odkriješ stvari, ki si jih skrival globoko v sebi. /…/ Hamaguchi je znan po obsežnih, epskih filmih. /…/ Toda Drive My Car se odvija s takšno lahkoto, da čas kar beži, pogovori – naj bodo še tako dolgi in kompleksni – pa vedno koreninijo v občutku nujnosti, vselej prežeti z resnično, oprijemljivo žalostjo. /…/ Redko naletimo na film, ki bi gledalčevo pozornost pritegnil s takšno neustavljivo silo.«
– Leonardo Goi, Notebook
»Morda se bo kdo vprašal, ali je tako natančno zgrajeno miniaturo pametno spreminjati v triurni film, vendar ob gledanju te spretne, inteligentne in šepetavo nežne priredbe kratke zgodbe Drive My Car /…/ nikoli nimaš občutka, da bi pretirano raztegovala občutljivo snov. Namesto tega skuša ustvariti nekakšno filmsko tišino, skladno z Murakamijevo preprosto, umirjeno prozo, in se ji nikamor ne mudi /…/, medtem ko premleva, koliko časa pravzaprav potrebujemo, da se zacelijo rane. Subtilno prevzemajoči rezultat je morda Hamaguchijev najbolj blagodejen film doslej, ki se na vrhu panteona filmskih interpretacij Murakamijevih del pridružuje nedavnemu Požiganju Lee Chang-donga.«
– Guy Lodge, Variety
»Čeprav bi moral v Cannesu dobiti najvišjo nagrado, je film prejel le nagrado za najboljši scenarij /…/, a to nadvse zasluženo, saj gre za svobodno in domiselno priredbo izvirnika. /…/ Hamaguchijeve spremembe vdahnejo zgodbi novo življenje in pričarajo svet, ki ga v Murakamijevem izvirniku ni; režiser iz nič ustvari številne nepozabne like in celo izriše njihovo tragično ozadje. /…/ Za film, ki se vrti okoli gledališča, so igralski nastopi čudovito zadržani, drama pa izhaja iz iskrene, premišljene interakcije in prepričljivih, preciznih dialogov /…/. Velikodušen film za razmišljujoče ljudi, ki si vzame čas za kopanje po svojih bogatih idejah in medsebojnih odnosih – Drive My Car se široko odpre občinstvu /…/.«
– Mark Peranson, Cinema Scope
»Hamaguchi in njegov soscenarist Takamasa Oe v filmu naredita troje: na platno vestno preneseta Murakamijevo izvirno besedilo; ga preoblikujeta, izpustita posamezne dele in spremenita težo nekaterih likov; na koncu pa vanj neopazno vpleteta Hamaguchijeve lastne priljubljene teme: igranje, ki prežema naše vsakdanje življenje, katarzičnost izpovedi ter nezmožnost, da bi zares poznali celo najbolj osnovne resnice o svojih prijateljih, ljubimcih in znancih. /…/ Drive My Car je neskončno zanimiv in bogat film, ki bi ga lahko analizirali ure in ure, pa ne bi prišli nič bližje občutku, da smo odkrili njegov pravi namen. Vendar ne gre za odbijajoče ali nedostopno delo, bolj za film, kakršnega bi lahko posnel Jacques Rivette; film, kjer so iskrena čustva skrbno zavita v igrivost in čudenje – kot da je kljub enolični vsakdanjosti prizorišč v zraku ves čas nekaj čarobnega in nezemeljskega.«
– Davey Jenkins, Little White Lies
»Film, ki posredno odseva intimno izkušnjo vsakogar od nas in utegne še dolgo sijati v temni noči naše razburkane podzavesti.«
– Thierry Jousse, Les Inrockuptibles
»Drive My Car izgleda kot ekranizacija Kierkegaardove Ponovitve, slovite filozofske komedije nravi, v kateri protagonist – Constantin Constantius, Kierkegaardov alter ego – ugotovi, da ponovitev ni mogoča. »Odkril sem, da ponovitve sploh ni, in se o tem prepričal, saj se mi je ponavljalo na vse mogoče načine.« Ponavlja se torej le nemožnost ponovitve. Natanko to pa izkusi tudi Yusuke: ponovitev nikoli ne uspe, toda prav njen vsakokratni neuspeh ustvari tisti »čudežni« presežek – nekaj novega, izvirnega, presenetljivega, transformativnega. Novo in transformativno nastane le skozi ponovitev. Le ponovitev ti uredi misli. Le ponovitev ti uredi srce. Ljubezen terja ponovitev. Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
zanimivosti
Film Drive My Car je posnet po kratki zgodbi Doraibu mai ka japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Zgodba, ki jo je navdihnila pesem skupine The Beatles, je izšla leta 2014 v zbirki Onna no inai otokotachi. V angleščini lahko knjigo beremo pod naslovom Men Without Women.
Zbirka v slovenščino še ni bila prevedena, so pa pri nas izšla druga Murakamijeva dela: Divja jaga za ovco, Ljubi moj sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, Norveški gozd, Kafka na obali, Slon izginja, O čem govorim, ko govorim o teku, 1Q84, Kronika ptiča navijalca, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja ter Uboj komturja.
Med najuspešnejše filmske priredbe Murakamijevih knjig sodita Norveški gozd (Noruwei no mori, Tran Anh Hung, Japonska, 2010) in Požiganje (Beoning, Lee Chang-dong, Južna Koreja, 2018). Oba filma smo si lahko ogledali tudi v Kinodvoru.
Pisateljeva uradna spletna stran: www.harukimurakami.com