Družina se znajde v brezizhodni situaciji, ko je varna samo za zidovi lastne hiše in dvorišča. Ko čas izgine, se zatočišče spremeni v zapor. Nič pa ne more preprečiti sanj in želje po svobodi.
Komorna drama Drevo je celovečerni prvenec Sonje Prosenc, premierno prikazan v tekmovalni sekciji Vzhodno od zahoda na festivalu v Karlovih Varih.
iz prve roke
»Želja, da bi naredila ta film, je nastala iz zgodb, ki sem jih slišala in prebrala med raziskovanjem za projekt z nekega drugega področja. To so bile zgodbe o otrocih, ki zaradi maščevanja, ki grozi njihovi družini, odraščajo ujeti za zidovi lastnega doma. S soscenaristom in direktorjem fotografije Mitjem Ličnom sva vzela ta moment in okoli njega zgradila svoj fiktivni svet, ki sicer ne poskuša posnemati realnosti, a nosi realna občutja ujetosti in tesnobe. Lani je med snemanjem filma meni ljuba oseba, del naše družine, umirala. Vsak snemanja prosti dan sva z Mitjem preživela z njo v bolnišnici. Vsakič znova, ko sva se vračala na snemanje, je v nekajurni vožnji ideja, ki naju je obsedala v filmu, bolj in bolj preraščala v najino lastno občutenje ujetosti v položaj, ki ga ne moreš spremeniti, in tistega neizbežnega, ki prihaja. Kar je bilo med pisanjem scenarija ideja, je sedaj skozi izkušnjo neizbežne prihodnosti postalo pristno občutenje in še poudarilo fokus najinega zanimanja. Zgodba o maščevanju tako ni jedro, ampak je postavljena kot okvir filma, znotraj katerega se izrisuje in vibrira portret določenega stanja – stanja ujetosti in tesnobe; naj bo to fizična ujetost, kot jo doživlja Veli, ujetost v sistem skozi oči Milene, ali pa ujetost v lastne občutke krivde in odgovornosti, ki zaznamujejo Aleka v tretjem delu filma. Preden se je snemanje končalo, je Sara umrla. Film sva posvetila njej.«
– Sonja Prosenc, režiserka in soscenaristka
portret avtorice
Sonja Prosenc je diplomirala na programu novinarstvo – kulturologija na Fakulteti za družbene vede. Že med študijem se je usmerila v vizualno ustvarjanje; film in grafično oblikovanje. Udeležila se je Talent Campusa na Berlinalu in v Sarajevu ter soustanovila produkcijsko hišo Monoo. Leta 2009 je bila izbrana na prestižni enoletni scenaristični program TorinoFilmLab, Script&Pitch. Dve leti kasneje je pridobila štipendijo DSFU. Po kratkem filmu Jutro, ki je bil po festivalski poti odkupljen še za predvajanje v enaintridesetih državah, in dokumentarnem portretu slikarja Jožeta Tisnikarja Mož s krokarjem je posnela svoj prvi celovečerni film Drevo.
kritike
»Drevo, ki je tako nelinearno kot strah, ki na to, kar je iz Slovenije izginilo (svoboda, solidarnost, ljubezen), pogleda z imigrantskimi očmi in ki izgleda tako, kot da bi Bela Tarr srečal M. Nighta Shyamalana (ja, kot da bi Torinski konj ali pa Satantango srečal Vas ob gozdu), je distopični triler, v katerem ni vprašanje, kdo je morilec, ampak kdo bo umorjen.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Nadvse zanimiv spoj družbenega in intimnega /…/. Tako kot pri Možu s krokarjem Sonja Prosenc tudi tokrat sodeluje z direktorjem fotografije Mitjo Ličnom (pri Drevesu celo v vlogi koscenarista), in ta je opravil resnično izvrstno delo. Njegove podobe so silovite, na trenutke celo tako zelo, da gledalcu vzbudijo klavstrofobične občutke.«
– Denis Valič, Pogledi
»/…/ vizualno izjemen film, ki ostane v spominu še dolgo po odhodu iz kinodvorane.«
– Ewa Wildner, Nisimazine
»Režiserka in scenaristka Sonja Prosenc v svojem prvencu spretno vdihne življenje izvirnemu konceptu, s katerim drži gledalca v stanju nenehne napetosti.«
– katalog filmskega festivala v Karlovih Varih
»Gre za film z močnim čustvenim učinkom, ki – raje kot da bi pripovedoval zgodbo – opisuje duševno stanje in neznosno situacijo.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»/…/ lep, prefinjen film o otroštvu, posnet s klasičnimi snemalnimi prijemi, a hkrati vselej zelo dovršen v formi, z novim načinom ustvarjanja vzdušja zaprtih vrat.«
– Hélène Auclaire, Teden kritike, Cannes
»/…/ izjemen film z odličnimi igralskimi nastopi in atmosfero.«
– Lenka Tyrpáková, članica programske ekipe filmskega festivala v Karlovih Varih
»Dih jemajoča fotografija /…/ je vredna pozornosti predvsem zaradi načina, na katerega s pomočjo svetlobe prikaže izgnanstvo in sanjam podobno stanje, ki ga takšne okoliščine pogosto sprožijo. /…/ Drevo sodi v izvrsten izbor v Karlovih Varih prikazanih del /…/, ki promovirajo predvsem vizualni film. Če gre za močno temo v sodobni kinematografiji, bi si želeli, da bi znali vsi tako prepričljivo razkrivati svoje skrivnosti.«
– Colette de Castro, East European Film Bulletin
»/…/ [delo], ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh – tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe.«
– utemeljitev nagrade Združenja slovenskih filmskih kritikov na Festivalu slovenskega filma v Portorožu
»Fotografija v filmu Drevo je dobro premišljen in estetiziran element, ki odločujoče soustvarja nadrealno realen svet filmske zgodbe.«
– utemeljitev vesne za najboljšo fotografijo
»Lik Aleka v filmu Drevo je tenkočuten prikaz odraščanja v krutem okolju, kjer fant svojo transformacijo v moškega plača z življenjem.«
– utemeljitev vesne za najboljšo glavno moško vlogo
»Drevo s premišljeno umestitvijo v dramaturgijo zgodbe uspe v filmsko pripoved vpeljati gosto in kompleksno glasbeno pokrajino, ki postane notranji svet glavnih junakov, spomin na nepovraten čas brez strahu.«
– utemeljitev vesne za najboljšo glasbo
»Drevo pravzaprav sploh ni tako zelo klavstrofobično in mračno delo kot ga nekateri prikazujejo in njegove sijajne podobe še zdaleč niso edino, kar ga krasi. Sam sem veliko bolj navdušen nad virtuozno in hkrati vseskozi nadzorovano pripovedjo, natančno in dosledno izpeljano do samega zaključka.«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Izhodiščna filmska tema krvnega maščevanja se skozi vizualno pripoved, podkrepljeno z glasbeno pokrajino Janeza Dovča, udejanji predvsem v vzdušju in občutjih, ki jih slika skozi trojico nekronološko razporejenih poglavij; k cinematičnosti osebnega stila avtorice pripomore tudi impresivna fotografija Mitje Lična, ki je pri filmu sodeloval tudi kot soscenarist.« –
Tina Poglajen, Ekran