zgodba
V petnadstropnem bloku, ki je bil zgrajen kot samski dom gradbenih delavcev, živijo možje, ki so kot mladeniči prišli iz Bosne, trideset let gradili Slovenijo in po bankrotu gradbenih podjetij ostali brez vsega. V prvem nadstropju stanujejo mladostniki, ki so ušli iz razbitih družin in jim je ljubše socialno skrbstvo mladinskega doma. Tukaj so tudi deložiranci, ki iščejo najcenejšo streho nad glavo. Večina ima v hiši le ležišče; nihče ne reče, da je tu doma. Poleg socialne odrinjenosti pa imajo prebivalci še nekaj skupnega: zgodbe.
V Portorožu nagrajeni dokumentarec Metoda Pevca skozi intimne izpovedi prebivalcev naslika grenko fresko hiše, ki nosi ime dom, čeprav tam ni nihče zares doma.
iz prve roke
»Živim v delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk. Tovarne so se preselile ali propadle. V sosednji ulici stoji delavski dom. Pogosto sem se sprehajal mimo njega in gledal v okna brez zaves, za okni gole stene, na stropu žarnice brez lestencev, na vrvicah so se sušile nogavice in delavske obleke. Včasih je bilo videti kak obraz na oknu, utrujen, zgaran in zamišljen. Slutil sem, da so za temi okni tudi težke zgodbe. Vedel pa sem tudi, da bo težko priti do njih, čeprav so z ulice samo ena vrata. Bilo je zelo težko vstopiti. Izstopil pa še vedno nisem. /…/ Novinarje je vedno zanimal samo fenomen. Recimo izkoriščanje delavcev. /…/ Moj namen je bil diametralno nasproten. Mene so zanimali ljudje, stanovalci tega doma, njihova čustva, njihovo razočaranje, njihov proletarski poraz, skratka, človeška dimenzija. /…/ Najprej med obema skupinama nisem videl stične točke, počasi pa sem ugotovil, da gre za podobno stvar kot pri Aleksandrinkah: na eni strani so očetje, ki so ločeni od svojih otrok, na drugi otroci, ki ne morejo živeti s svojimi starši. Na neki način so kompatibilni, čeprav imajo ločena življenja: vsak svoj vhod, svoje nadstropje – vsi se poznajo na videz, a so se morda šele na premieri filma prvič uradno spoznali.«
– Metod Pevec
zanimivosti
Metod Pevec se je za potrebe snemanja filma tudi sam začasno naselil v dom na ulici Vide Pregarčeve. Ker mu lastnik stavbe, podjetje Vegrad d.d. v stečaju, ni hotel izdati dovoljenja za snemanje, je najel je kletno sobo in snemal brez dovoljenja.
portret avtorja
Metod Pevec (rojen leta 1958 v Ljubljani) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Pred in med študijem je igral v številnih slovenskih in jugoslovanskih celovečernih filmih in TV-serijah; njegova najbolj znana vloga je lik partizana Berka iz filma Nasvidenje v naslednji vojni (1980) Živojina Pavlovića. Danes dela predvsem kot filmski in televizijski režiser, scenarist in pisatelj. Kot režiser in scenarist se je podpisal pod igrane celovečerne filme Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrellita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Vaje v objemu (2012), TV-serijo Se zgodi (2005) ter dokumentarce Film pred oltarjem (2006), Aleksandrinke (2011) in Dom (2015).
kritike
»Ko se Metod Pevec v svojih dokumentarnih delih loti raziskovanja intimnih zgodb posameznikov, se te v njegovi pripovedi vedno znova zlijejo s širšim družbenim okoljem. Tako je bilo v Aleksandrinkah in tako je tokrat, v njegovem novem in znova izvrstnem dokumentarnem zapisu, filmu Dom. S tem ustvari živ in nadvse prepričljiv portret neke konkretne dobe, portret skupnosti v času, v katerem spoznamo in vzljubimo vsak posamezni obraz, a tudi tistega skupnega, kolektivnega duha obravnavanega časa. V dobrem in slabem.«
– Denis Valič, Pogledi
»Dom je intimen dialog s ‘prekletimi Bosanci’, kot se vidijo skozi slovenske oči, ki brez patetike in senzacionalizma odpira zgodbo, s katero se slovenska družba še vedno težko spoprime.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Dokumentarec Dom Metoda Pevca je izbrušena podoba posledic anomalij slovenske tranzicije. /…/ Pevec se mojstrsko izogne populističnemu senzacionalizmu in moraliziranju /…/. Njegova kamera, ki spremlja pretresljive izpovedi, se vedno ugasne pravočasno, ne manipulira niti za hip, pri tem pa še zdaleč ni hladna. Z montažo slike in zvoka, ki preliva eno izpoved v drugo, doseže ravno pravo mero poetičnosti in zadržanosti obenem. Dom je dokumentarec, ki postavlja pred nas eno najbolj nečastnih zgodb slovenske tranzicije ter obenem opozarja, kako so se v slovenski družbi temeljno razsuli osnovni vrednostni gradniki vsake zdrave družbe.«
– Ženja Leiler, Delo
»Čeprav gre za klasičen dokumentarec z govorečimi glavami, je to privlačen in zelo gledljiv film. Gladki prehodi med različnimi intervjuji delujejo kot lepilo med gledalcem in filmskim platnom, in čeprav se s prodajnega vidika zdi, da je naravni habitat filma televizija, je Pevčev trud najbolj poplačan v temi kinodvorane: gledalec se tu počuti tako povezanega s protagonisti, kot da bi njihove zgodbe poslušal v živo, v tisti veliki sivi hiši ob železniški progi.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»V filmu se /…/ izmenjujejo glasovi pričevalk in pričevalcev iz dveh obrobnih in deprivilegiranih skupin ali, bolje: to ni toliko polifonija pričevalk in pričevalcev kakor pa žrtev dveh vrst razbitin: družinskih razbitin, iz katerih so dekleta, ki so se bodisi sama odpovedala neznosnim družinskim razmeram bodisi so se družine oziroma njihovi ostanki njim, socialno skrbstvo pa jih je namestilo v ta dom, kjer se privajajo neki socializaciji, spoprijemajo s problemi adolescence in počasi sestavljajo svojo individualnost. Bosanski delavci pa so iz drugačnih razbitin: večina jih je iz Vegrada, iz propadlega gradbenega podjetja, ki pa je kot primer skorumpiranega poslovnega modela simptom ‘drugačnih časov’, drugačne družbe in politike, kakršne še zlasti tisti, ki so v tem domu že iz 80. let prejšnjega stoletja, niso vajeni /…/.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Dom je dokumentarec o domu, ki ni dom, in “tujih” delavcih (Ekremu, Fadilu, Hasibu M., Hasibu U., Izetu itd.), ki so v Slovenijo verjeli še bolj kot sami Slovenci. Kot pravi eden izmed njih: »Slovenija je bila nekoč Slovenija.« Zdaj ni več. Vsi ti delavci, ki živijo v Samskem domu, so nekoč delali za Vegrad: »Na Vegrad smo bili vezani tako kot na družino. /…/« Preden ni bilo več. Hilda Tovšak je zdaj v zaporu, a je na boljšem kot oni. /…/ Vzporedno z zgodbo o nevidnih delavcih se pretika zgodba o puncah, ki so iz različnih razlogov pristale v Mladinskem domu Jarše – polne upanja in sanj odraščajo v Slovenijo, ki ni več dom.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina