Do koder seže pogled, se po mirni in zapuščeni pokrajini vije povsem prazna štiripasovnica. Zgrajena je bila pred nekaj leti, a še nikoli ni bila uporabljena. Ob samem robu te s plevelom poraščene asfaltne steze, le nekaj metrov od zaščitne ograje, stoji povsem osamljena hiša z majhnim vrtom, v kateri stanuje neka družina. Ob začetku poletja se na cesto vrnejo gradbeni stroji, nato pa jo končno odprejo za promet. Skoraj dobesedno umeščena sredi ceste, le nekaj metrov stran od izpušnih cevi in vse bolj motečega hrupa avtomobilov, se družina znajde v skoraj nemogočem položaju. Skriti za štirimi zidovi doma se njeni člani vse bolj oddaljujejo od zunanjega sveta in stopajo proti prepadu norosti.
»Mislim, da gre za precej svojevrsten film. Premešati sem hotela tone in žanre, od skrajno dramatičnega prizora skočiti k malce bolj burlesknemu. V mislih sem vseskozi imela tako Tatija kot tudi Pilata. Tudi moj način snemanja je sledil tej zasnovi: začeli smo s kamero v roki, končali pa s statičnim posnetkom.«
(Ursula Meier)