zgodba
Slovenija je leta 1991 postala neodvisna država. Trinajstletni Alex je odšel na počitnice v Srbijo. Štiri leta se ni mogel vrniti domov, v državo, v kateri je bil rojen in kjer je hodil v šolo. Na ‘počitnicah’ je ostal skoraj dvajset let. Nisveta je pred tridesetimi leti prišla iz Bosne. Po osamosvojitvi je rodila hčerko, ki prvi dve leti sploh ni obstajala. Katarina je kot najstnica ostala brez staršev, brez stanovanja, brez denarja in brez dokumentov …
26. februarja 1992, dobrega pol leta po osamosvojitvi, je Slovenija okoli 20.000 ljudi brez opozorila odstranila iz registra državljanov. Dokumentarec Dolge počitnice pripoveduje življenjsko zgodbo treh ljudi, ki jih je ta politična odločitev zaznamovala za vse življenje.
Film je bil premierno prikazan ob dvajsetletnici izbrisa.
zanimivosti
Avtorji filma so pred kamero povabili ključne politike, ki nosijo odgovornost za izbris. Odzvala sta se takratni predsednik vlade RS in današnji evropski poslanec Lojze Peterle, ki še vedno dvomi v sintagmo ‘izbris’, in takratni državni sekretar na Ministrstvu na notranje zadeve Slavko Debelak, ki trdi, da je bil izbris vse do odločbe Ustavnega sodišča zakonit. Igor Bavčar, takratni notranji minister, ni želel dati izjave.
V filmu se pojavi tudi dr. Metka Mencin Čeplak, poslanka v državnem zboru v letih 1990–1992. K zakonu o tujcih, ki je bil podlaga za izbris, je leta 1991 vložila amandma, ki bi, če bi bil sprejet, preprečil izbris. Prvo glasovanje je bilo neodločeno, pri drugem pa je amandma padel za en sam glas.
Projekt sta producent Danijel Hočevar in režiser Damjan Kozole pripravljala več let, skupaj s scenaristko Ireno Pan, ki je prispevek s podobno temo (o otrocih, ki so bili izbrisani) pripravila za oddajo Preverjeno! na Pop TV.
iz prve roke
»V tem filmu se nisem ukvarjal s tem, koliko je bilo izbrisanih. Niso me zanimale številke. Niti me ni zanimalo, kdo je v resnici odgovoren za izbris. Hotel sem prikazati tri usode mladih ljudi, ki so rojstvo in odraščanje te države občutili na svoji koži.«
– Damjan Kozole, režiser
portret avtorja
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Njegovi filmi so bili predvajani v kinodistribuciji v več kot tridesetih državah in prikazani na pomembnih mednarodnih filmskih festivalih, kjer so prejeli številne nagrade in nominacije. Rezervni deli so bili nominirani za zlatega medveda na Berlinalu 2003, dva njegova filma pa sta bila proglašena za slovenska filma leta. Leta 2005 so v ZDA in Kanadi pripravili retrospektivo njegovih filmov, ki jo je organiziral Ameriški filmski inštitut (AFI). Damjan Kozole je član Evropske filmske akademije in dobitnik Župančičeve nagrade leta 2008, ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.
Je avtor (režiser in scenarist) celovečernih igranih filmov Usodni telefon (1987), Remington (1988), Stereotip (1997), Porno Film (2000), Rezervni deli (2003), Delo osvobaja (2005), Za vedno (2008) in Slovenka (2009) ter dokumentarnega celovečercev Rojevanje Leara (1993) in Dolge počitnice (2012). Kot eden izmed 25 evropskih režiserjev je sodeloval tudi pri celovečernem omnibus filmu Visions of Europe: 25 directors. 25 visions. 1 film (2004), kjer so sodelovali avtorji kot Bela Tarr, Fatih Akin, Peter Greenaway in Aki Kaurismaeki.
kronologija
Ob razglasitvi neodvisnosti leta 1991 so slovenske oblasti pozvale državljane nekdanje Jugoslavije, da se v šestih mesecih odrečejo svojemu državljanstvu in zaprosijo za slovensko. Vsi, ki tega v predvidenem roku niso storili – kljub dejstvu, da so v Sloveniji prebivali že desetletja ali bili tu celo rojeni – so bili februarja 1992 brez opozorila izbrisani iz registra stalnih prebivalcev.
Približno 20.000 ljudi je tako ostalo brez dokumentov in brez vsakršnega pravnega statusa. Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris nezakonit. Slovenskim oblastem je naložilo, naj jim retroaktivno vzpostavijo status stalnih prebivalcev.
Leta 2002 je bilo ustanovljeno Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Leta 2003 je Ustavno sodišče znova ugotovilo tako nezakonitost izbrisa kot nezakonitost nekaterih določb zakona in zakonodajalcu naložilo polletni rok za odpravo neustavnosti. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo okoli 4100 odločb posameznikom, nato pa je brez vsake obrazložitve z izdajanjem prenehalo.
Svojo skrb glede diskriminacije izbrisanih je izrazila Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti ter komisar Sveta Evrope za človekove pravice. Leta 2004 so volilni upravičenci na referendumu o t. i. tehničnem zakonu z veliko večino glasovali proti sprejetju zakona, s katerim naj bi takratna vlada uredila pravice izbrisanih (pravni zastopnik izbrisanih Matevž Krivic je referendum označil kot zavajajoč). Svojo zaskrbljenost glede problematike so med drugim izrazili Odbor Združenih narodov za človekove pravice, Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice, Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije ter Svetovalni odbor Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin Sveta Evrope.
Leta 2009 je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Katarine Kresal napovedalo prve korake za popravo krivic izbrisanim. 24. julija 2010 je v veljavo stopil novi zakon, ki izbrisanim omogoča povrnitev statusa stalnega prebivalca z retroaktivno veljavo. Kljub temu pa spremenjena zakonodaja še vedno vsebuje resne ovire za povrnitev statusa vsem izbrisanim.
Dvajset let po osamosvojitvi okoli 10.000 izbrisanih še vedno nima ustreznega pravnega položaja.
kritike
»Odličen dokumentarec, začinjen s posnetki ključnih mejnikov slovenske osamosvojitve in pričevanj posameznikov, bi moral postati obvezno čtivo vsakega državljana Republike Slovenije.«
– Maja Megla, Delo
»Dolge počitnice bi si obvezno moral ogledati marsikdo.«
– Uroš Smasek, Večer
»Režiser in njegovi sodelavci so mojstri svoje obrti in film je preplet treh neverjetno filmskih zgodb.«
– Agata Tomažič, Pogledi
»Ko vidite deklico, začutite tudi biblični impulz tega izbrisa.«
Marcel Štefančič jr., Mladina
»Kozoletov film ne cilja na kulturni (ali kak drug) boj, ampak zgolj prikaže zgodbe treh posameznikov, ki jim je izbris popolnoma spremenil življenje.«
– Igor Harb, Vikend