zgodba
Dokumentarna različica istoimenske knjižne uspešnice Naomi Klein poudarja glavne vidike avtoričine študije, ki problematizira porast »kapitalizma katastrofe«, ekonomske teorije Miltona Friedmana oziroma t. i. Chicago Boys, ki je promovirala prosti trg za vsako ceno, po potrebi tudi z izdatno vojaško asistenco Cie in ZDA. Slednje so od konca druge svetovne vojne naprej po vsem svetu širile svoj vpliv in iskale vire zaslužka; če ne po demokratični poti, pa (največkrat) z represijo. Friedmanove ideje neoliberalnega kapitalizma so se širile od Čila 1973 in Argentine 1976, prek Anglije 1982, Bolivije 1985, Kitajske in Poljske 1989, do Rusije 1991 in vzhodne Azije sredi devetdesetih ter Afganistana in Iraka po letu 2001. Vse so temeljile na skupni predpostavki: idejo prostega trga in neuravnanega kapitalizma je najlažje udejanjiti v stanju šoka – npr. v času vojne, vojaškega udara, naravne katastrofe, ko se navadni ljudje ukvarjajo z lastnim preživetjem ter se nimajo časa posvečati manipulacijam ekonomistov in politike.
Udaren, šokanten dokumentarni pamflet za vse tiste, ki ste prebrali istoimensko knjižno uspešnico Naomi Klein, in tiste, ki je niste, predvsem pa za vse, ki bi radi bolje razumeli načela delovanja globalnega kapitalizma in njegovih učinkov na vsakdan slehernika.
iz prve roke
»Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki. /…/ Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo; medtem ko se ljudje še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo privatnim igralcem, nazadnje pa te ‘reforme’ na hitro razglasijo za nekaj stalnega.«
Naomi Klein
portret režiserja
V dobrem ducatu let, kolikor traja njegova ustvarjalna kariera, je Michaelu Winterbottomu uspelo pridobiti status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev, ki je v tem času prepotoval dobesedno ves svet in posnel že blizu dvajset nadvse raznolikih celovečernih filmov. Rojen leta 1961, Winterbottom svojo kariero prične z delom na televiziji. Do svetovne slave se dokoplje že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) prvič eksplicitno izkaže svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, ki pride do izraza vsaj še v njegovih novejših filmih Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se prvič oprime energičnega, na pol improviziranega načina snemanja filmov s čim manjšo filmsko ekipo, kar nato postane njegov prepoznaven avtorski pečat. Za Winterbottomovo največjo uspešnico doslej velja film 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerem secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra (Joy Division, Happy Mondays) in izstreli v svetovno orbito nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 razburka filmske vode s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označi za pornografijo. Pri snemanju filmov z izrazitim političnim predznakom sodeluje z Matom Whitecrossom, s katerim sta skupaj podpisala že Pot v Guantanamo.
portret avtorice
Naomi Klein (1970) je novinarka, pisateljica in filmska ustvarjalka; prejela je številne nagrade. Njeno prvo knjigo, mednarodno uspešnico No Logo, so prevedli v osemindvajset jezikov. Njeno kolumno za časnika The Guardian in The Nation objavljajo po vsem svetu, iz Iraka pa je poročala za revijo Harper’s. Leta 2004 je posnela dokumentarni film o zasedenih tovarnah v Argentini, pri katerem je bil koproducent Avi Lewis. Bila je profesorica na London School of Economics in ima častni doktorat iz civilnega prava univerze King’s College iz Nove Škotske. Velja za eno najostrejših kritičark sodobne potrošniške družbe in globalnega kapitalizma.
kritike filma
»Predstavljajte si državo, ki živi svoje življenje. Recimo Čile, Urugvaj, Brazilijo in Argentino na začetku sedemdesetih, Veliko Britanijo na začetku osemdesetih, Bolivijo sredi osemdesetih, Kitajsko ob koncu osemdesetih, Poljsko in Rusijo na začetku devetdesetih ali pa Šrilanko, Ameriko in Irak na začetku tega stoletja. Potem pa to državo nenadoma udari huda nesreča, nekaj katastrofalnega in šokantnega, recimo hurikan, cunami, vojaški udar, teroristični napad ali pa vojaška invazija. Ljudje od groze in šoka zaprejo oči. Uletijo ‘Chicago Boys’ in oznanijo: če se hočete rešiti, morate vse takoj privatizirati in trg povsem osvoboditi! Če hočete preživeti, morate vpeljati ‘reforme’! In res, država takoj vse privatizira, osvobodi trg in razproda družbeno bogastvo. Katastrofa je priložnost, ki jo ‘Čikaški fantje’, navadno opasani z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko in Ameriko, vedno izkoristijo. Ne, nobene katastrofe ne zamudijo. In vse se vedno odvrti po scenariju, ki je postal zaščitni znak in izbrano orodje sodobnega ‘kapitalizma katastrofe’. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih ‘reformirali’.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»‘Doktrina šoka’ je ekonomska teorija tako imenovanih Chicago Boys (na čelu z Miltonom Friedmanom), kot so imenovali guruje ‘podivjanega’ kapitalizma, ki ga ne brzda nobena državna regulativa, marveč ga vodi edino ‘zakon’ trga. Arhivski posnetki iz Čila leta 1973 nazorno kažejo, kakšna je bila videti ena prvih aplikacij te doktrine šoka: v Čilu so jo ‘čikaški fantje’ zaupali generalu Pinochetu, ki je z vojaškim udarom zrušil Allendejevo socialistično vlado, dal zapreti in pobiti na tisoče ljudi, ko pa je nato privatiziral vse gospodarstvo (to je ena prvih zahtev te doktrine), je peščica ljudi res silno obogatela, večina družbe pa je obubožala. Vsi naslednji primeri (zlasti argentinski in ruski) kažejo podoben model aplikacije te ekonomske doktrine: najprej zrušenje obstoječega družbenopolitičnega sistema, potem pa ‘saniranje ruševin’ s striktno tržno ekonomijo, ki povzroči novo devastacijo. Zadnji primer je iz Iraka, kjer sta Winterbottom in Naomi Klein doktrino šoka povezala še s postopki uničenja osebnosti, ki jih je razvil neki montrealski psihiater, ameriški vojaki pa jih uporabljajo na zapornikih.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Formalna lepota Doktrine šoka je, da ne izgleda kot tipični insajderski dokumentarec, ampak kot TV prispevek, kot zunanje-politični segment TV poročil, s čimer le še dodatno poudari, da je to, kar popisuje, natanko tisto, o čemer TV poročila ne poročajo, tisto, kar TV poročila vedno znova preskočijo in ignorirajo, tisto, česar TV poročila – in mainstream mediji – nočejo videti. Logiko TV poročil dobro poznate: naštevajo dogodke, ki se kar ‘dogajajo’, nikoli pa ne povedo, zakaj se kaj zgodi. Vse se dogaja brez razloga in brez vzroka. Nič ni povezano z ničimer. Doktrina šoka pogleda v trebuh ‘dogodkov’, v tovarno zgodovine, v njeno kompleksnost, ki je TV poročila in mainstream mediji niso več sposobni dojeti in sprocesirati /…/ Doktrina šoka pokaže iste posnetke, kot so jih kazala TV poročila, toda zdi se, da gre za dva različna svetova. Nič, to le potrjuje, da nam o današnjem svetu lahko več povedo dokumentarci kot TV poročila – v luči dokumentarcev in poročanja Naomi Klein, ki je bila tam, kjer so bili ‘embedded’ TV poročevalci, izgledajo napihovanje, bombastičnost in ‘odločnost’ voditeljev TV poročil še toliko bolj komično in groteskno. ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina