Film nas popelje v daljno preteklost na Bližnjem vzhodu, kjer so vladali sultani, kalifi in hudobni vezirji. Zlobni čarovnik ukane princa Ahmeda, da zajezdi letečega konja. Tako Ahmed odleti na pot okrog sveta, kjer sreča prelepo vladarico otoka Peri Banu. V trenutku se zaljubi vanjo in jo odpelje z otoka duhov.
Zgodba ponuja nešteto čudes, pravljičnih bitij in dvornih dam, čarovnikov in duhov, princev in princes … ne manjka niti Aladin s svojo magično svetilko. Dogodivščine princa Ahmeda je napet in domišljijsko bogat film, v katerem gledalci občasno zadržujejo dih in stiskajo pesti za svoje junake …
Nemška režiserka Lotte Reiniger (1899–1981) je za nemi animirani film, osnovan na zgodbah iz Tisoč in ene noči, porabila tri leta. Gre za najstarejši ohranjen animirani celovečerni film (prej je v Argentini dva ustvaril Quirino Cristiani, vendar veljata za izgubljena), v njem pa je uporabljena tehnika animacije s silhuetami, ki jo je iznašla Lotte Reiniger in temelji na manipulaciji izrezkov iz kartona in tankih plasti svinca pod kamero. Tehnika, ki jo je uporabljala za kamero, je podobna senčnim lutkam Wayang (le da jih je ona animirala sličico za sličico, namesto da bi jih manipulirala v živem dogajanju). Izvirne filmske kopije so bile ročno pobarvane. Zgodba temelji na podrobnostih iz zbirke Tisoč in ena noč, posebej na zgodbi Kraljevič Ahmed in vila Peribanu, ki je izšla v knjigi The Blue Fairy Book Andrewa Langa.
Po skoraj petinosemdesetih letih ta očarljivi film še vedno velja za veliko klasiko animacije, ki je lepa, hipnotična in neverjetno zapeljiva. Projekcijo tega kinematografskega zaklada s čudovito osveženimi barvami bo spremljala živa izvedba sijajne nove partiture izpod peresa Andreja Goričarja. Vznemirljiv, čuten in bleščeč film Princ Ahmed bo navdušil tako otroke kot filmoljubce vseh starosti.
Lotte Reiniger, rojena leta 1899 v berlinskem okrožju Charlottenburg, velja za začetnico animacije s silhuetami. Zahvaljujoč edinstvenemu talentu nam je zapustila znaten opus, ki obsega več kot štirideset filmov v tej tehniki. Že kot otrok je bila odločena, da bo delala v industriji zabave, vendar je bila njena prva želja postati igralka. Pri rosnih šestnajstih se je srečala s filmskim režiserjem in zvezdnikom Paulom Wegenerjem. Študirala je pri slavnem gledališkem režiserju Maxu Reinhardtu in že takrat doživela prvo razsvetljenje pri delu s silhuetami. Ko je iz zaodrja opazovala predstave, so jo prevzeli obrisi igralcev v siju reflektorjev. To jo je spodbudilo k izdelovanju silhuetnih portretov in kmalu se je začela resno zanimati za umetnost. Hkrati je pridobivala spretnosti, ki jih ima celo danes malo animatorjev, namreč prefinjenega izražanja emocij s telesnimi gibi. Lotte je v film in filmsko produkcijo vpeljal Paul Wegener. Pomagala mu je pri animiranju, poleg tega je za nekaj njegovih del izdelala naslovne animacije. Navdušen nad njenimi sposobnostmi pri izrezovanju silhuet jo je povabil na Institut fur Kulturforschung, kjer je začela ustvarjati kratke animirane filme, ki so temeljili na igri senc. Spoznala je Carla Kocha, uglednega umetnostnega zgodovinarja, s katerim je bila pozneje v intimnem razmerju. Carl ji je vseskozi pomagal pri tehničnih vidikih filmskega ustvarjanja, seznanil pa jo je tudi z mnogimi pomembnimi berlinskimi umetniki, na primer Bertoltom Brechtom in Hansom Richterjem. Čeprav Carl in Lotte nista bila Juda, sta bila tesno povezana s politično levico in sta obžalovala vzpon nacizma. Leta 1933 sta takoj poskusila zapustiti Nemčijo, a nista dobila emigracijskih viz. Lotte je leta 1933 v Franciji sodelovala pri Pabstovem filmu, vendar se je morala vrniti v Nemčijo, nato pa je med rednimi “dopusti” v Angliji, Grčiji in drugje, kjer si je iskala zatočišče, dokončala naslednjih šest filmov. Leta 1936 sta se skupaj odločila, da za vselej zapustita Nemčijo, tudi če bi to pomenilo nenehne selitve, kar se je zares zgodilo. Carla je v Parizu zaposlil Jean Renoir, medtem ko je Lotte v Angliji pridobila podporo za filme v tehniki silhuet. Leta 1980 se je ustalila v Dettenhausnu v bližini Tübingena, kjer je leto pozneje tudi umrla.
Andrej Goričar se je rodil leta 1971 v Ljubljani. Med študijem klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Študij je zaključil z izvedbo izvirne različice Gershwinove Rhapsody in blue s Simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Carlom Davisom.
Od leta 1996 do 2002 je bil ravnatelj Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava, kjer je vodil tudi revijski orkester. Od leta 1996 do 2007 je bil hišni pianist Slovenske kinoteke in je preigral bogat repertoar neme filmske klasike ter številne retrospektive doma in v tujini. Napisal je tudi orkestrski partituri za nema filma Zora (F. W. Murnau, ZDA, 1924 – gre za prvo orkestrsko partituro za celovečerni nemi film pri nas) in V kraljestvu Zlatoroga (J. Ravnik, 1931).
Leta 2002 se je odločil za samostojno kulturno ustvarjanje in se še bolj posvetil skladanju. Komponira in aranžira za zelo različne glasbene sestave in v širokem stilnem loku, od klasične do zabavne in filmske glasbe. Piše tudi glasbo za gledališče. V letu 2010 je postal zmagovalec Mednarodnega tekmovanja skladateljev »2 Agosto« v Bologni v Italiji, kjer je žirijo vodil italijanski skladatelj Ennio Morricone.
Oksana Pečeny (Kijev, 1983) si je prvo glasbeno znanje pridobila na specialni šoli za nadarjene otroke v rodnem Kijevu ter šolanje nadaljevala na Umetniški gimnaziji v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja, kjer je z odliko diplomirala in maturirala. Študij je nato za 3 semestre nadaljevala v Gradcu, leta 2007 pa z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu red. prof. Primoža Novšaka. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z vsemi profesionalnimi slovenskimi komornimi in simfoničnimi orkestri, simfoniki iz Zagreba in z Romunskim simfoničnim orkestrom. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado za izvedbo violinskega koncerta J. Sibeliusa z orkestrom Slovenske filharmonije. V času študija je 3 leta delovala kot prvi in edini koncertni mojster komornega in simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Kot koncertni mojster je v letih 2006 in 2008 sodelovala tudi z mednarodnim mladinskim orkestrom Animato, leta 2006 pa z orkestrom Tonhalle Zürich kot drugi koncertni mojster.