Naratorka Sončnega krika, Pomladnega vetra in Krča je seksualna revolucija, narator Dobrega starega pianina, ki ga je leta 1959 posnel France Kosmač, pa je ultimativni revolucionar – dobri stari pianino, junak revolucije in II. svetovne vojne, ki je naredil Slovenijo, a verjetno sploh ni bil »rojen« v Sloveniji, ampak morda v Parrottovi burleski Glasbena skrinja, v kateri pianino sizifovsko tovorita in uničujeta Stan Laurel in Oliver Hardy, morda v Andaluzijskem psu, v katerem se med srdito vojno spolov na klavirju pojavi mrtvi konj, morda v Mackendrickovih Morilcih stare gospe, v katerih roparji hlinijo, da so glasbeni kvintet, in morda v Casablanci, v kateri so v pianinu skrite vize, ki beguncem jamčijo varnost pred vojno in nacizmom. Streljajte na pianista!
In melanholični, svetniški, heroični pianino kroži od lastnika do lastnika (podobno kot tista magična, brezhibna puška v Mannovem vesternu Winchester ’73, ki vsakega lastnika korenito spremeni, ali oni uhani v Ophülsovem filmu Madame de …, ki v Bressonovem Baltazarju mutirajo v melanholičnega, svetniškega osla, v Denarju, Bressonovem zadnjem filmu, pa v ponarejeni bankovec za 500 frankov), dokler ga ne dobijo partizani, ki poskrbijo, da pianino pride v domobransko postojanko, nastanjeno v cerkvi, v katero partizanski agent podtakne peklenski stroj.
Anuška (Vida Kuhar), Sneguljčica osvobodilnega gibanja, v postojanko pride kot uglaševalka, toda v resnici naj bi dala partizanom z dogovorjeno melodijo »znak«, da je namestitev peklenskega stroja uspela, s tem pa tudi »znak« za napad. Pred detonacijo peklenskega stroja naj bi cerkev kakopak zapustila, kar pa se ne zgodi: Anuška namreč ne neha igrati! Povsem jasno ve, da bo peklenski stroj neizogibno razneslo in da bo pri tem tudi sama umrla, toda kljub temu igra naprej. Do konca, do smrti. Igra naprej, pa četudi se zaveda strašnih, katastrofalnih, pogubnih posledic svojega početja. Kot Victoria Page (Moira Shearer), balerina, ki v Powell-Pressburgerjevih Rdečih čeveljčkih pleše do krvi, do smrti.
Zakaj igra še naprej, pa četudi ve, kaj se bo zgodilo? Zakaj umre, pa četudi ji ne bi bilo treba? Je res tako impresionirana nad svojim igranjem? Je res tako zadovoljna z odzivom navdušene, hvaležne domobranske publike? Je trik res v tem, da s svojim igranjem ne zapelje le domobrancev, ampak tudi sebe? Ali pa je njeno »igranje do smrti« le resnica radikalne etične odločitve, ki je neločljiva od terorja? Teror je del etične odločitve. Če je odločitev etična, potem mora nekdo umreti. Smrt je dokaz, da je bila odločitev etična.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski 13:
29.11.1962 – 29.11.1962 (1)