zgodba
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije.
Igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
zanimivosti
Pisatelj Lovro Kuhar, ki je ustvarjal pod psevdonimom Prežihov Voranc, se je rodil leta 1893 v revni kmečki družini v Podgori pri Kotljah na Koroškem, kjer je preživel otroštvo in končal osnovno šolo. Svoje zgodbe je začel objavljati že leta 1909. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom – boril se je tudi na Doberdobski planoti. Kasneje je iz avstrijske vojske pobegnil in bil v odsotnosti obsojen kot vojni dezerter. Dve leti je preživel v italijanskem ujetništvu, po koncu vojne pa se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah, sprva kot delavec, nato kot uradnik. Leta 1925 je izdal svoje prvo knjižno delo Povesti. Posvečal se je tudi političnemu delu, oblast pa ga je neprestano preganjala. Ker je bil aktiven član Komunistične partije in agent Kominterne, je bil v letih 1930–1939 politični emigrant; selil se je vse od Celovca, Dunaja, Prage, Berlina, Aten pa do Bukarešte. Vmes je bil večkrat zaprt, a je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki. V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana: Požganico in Doberdob.
Sčasoma je postal eden vodilnih mož Komunistične partije Jugoslavije. Po sporu z Josipom Brozom Titom se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte je bil znova dejaven v partijskih organih in v različnih komisijah Osvobodilne fronte. Na začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC in ga predali Italijanom. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin. Nemci so mu med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali Gorenjska in Štajerska, a je ponudbo odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj. Izdal je še dva romana in potopis ter kratke zgodbe, v letu 1949 pa je dočakal še izid svoje zadnje knjige Solzice. Nadaljnje pisateljske načrte sta mu preprečili izčrpanost in bolezen. Umrl je leta 1950.
iz prve roke
»Za Slovence v Italiji ima roman Doberdob poseben status, saj sta nam Doberdobska planota in zgodovinsko dogajanje v teh krajih zelo blizu. Ko sem pripravljal dokumentarec, sem presenečeno spoznal, da v Sloveniji ta roman sodi med Vorančeva manj brana in cenjena dela. Tudi Vorančevo življenje je večini neznano, čeprav je to ena tistih ‘filmskih’ življenjskih zgodb, ki jih je vredno spoznati in ceniti.«
– Martin Turk
portret avtorja
Martin Turk (rojen leta 1978 v Trstu) se je leta 1998 vpisal na AGRFT v Ljubljani, smer filmska in televizijska režija; diplomiral je leta 2004. Leta 2003 je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za diplomski kratki igrani film Izlet (2003), ki je kasneje zaokrožil po festivalih in prejel več mednarodnih nagrad. Za debitantski kratki film Rezina življenja je leta 2006 na festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljši kratki film, leta 2009 pa za TV-film Soba 408 še nagrado filmskih kritikov za najboljši srednjemetražec, medtem ko je bil njegov kratki film Vsakdan ni vsak dan (2008) izbran v sekcijo Štirinajst dni režiserjev filmskega festivala v Cannesu. Leta 2012 je posnel celovečerni igrani prvenec Nahrani me z besedami. Scenarij zanj je nastajal na pariški rezidenci canskega filmskega festivala, kamor ga je v prestižni izbor 12 mladih filmskih režiserjev izmed več kot štiristo prijavljenih z vsega sveta imenovala žirija pod vodstvom direktorja festivala Gillesa Jacoba.
kritike
»Film Doberdob – roman upornika je imeniten primer dokumentaristike, ki je za povrhu zgrajen s suspenzom in poetičnim, celo razprtim koncem. V njem je Prežihov Voranc, čigar šolska kanonizacija ni ravno najboljši primer, kako zbuditi zanimanje za pisatelja, stesan iz takšne snovi, ki kar kliče po romanizaciji in – zakaj ne – igranem filmu. Turk namreč vrne Prežiha v slovenski zgodovinski spomin kot osebnost, ki jo je lahko porodilo samo evropsko 20. stoletje in katere usoda je bila lahko v detajlih takšna, kot je bila, samo zato, ker bil – je Slovenec.«
– Ženja Leiler, Delo