Dve leti pred ameriško državljansko vojno sužnja Djanga, ki ga brutalna preteklost pripelje do srečanja z v Nemčiji rojenim lovcem na glave dr. Kingom Schultzem. Schultz sledi morilskim bratom Brittle in samo Django ga lahko pripelje do njegovega plena. Nenavadni Schultz najame Djanga z obljubo, da ga bo osvobodil, ko ujameta Brittlove – žive ali mrtve.
Po uspehu Schultz osvobodi Djanga, a moška skleneta, da ne bosta šla vsak svojo pot, saj se Schultz odloči slediti najbolj iskanim kriminalcem juga z Djangom ob strani. Django izpili ključne lovske veščine, a pred seboj ima samo en cilj: najti in rešiti Broomhildo, svojo ženo, ki jo je pred mnogimi leti izgubil zaradi trgovanja s sužnji.
Iskanja Djanga in Schultza nazadnje pripeljejo do Calvina Candieja, lastnika razvpite plantaže Candyland. Zemljišče raziščeta pod pretvezo, a vzbudita sum pri hišnemu sužnju Stephenu, ki mu Candie zelo zaupa. Njune poteze so opažene in izdajalska organizacija okoli njiju sklepa obroč. Če naj bi Django in Schultz pobegnila z Broomhildo, morata izbrati med neodvisnostjo in solidarnostjo, med žrtvovanjem in preživetjem.
»Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vestema, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbuci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati. In tudi Tarantino, ki je rezanje ušesa iz Djanga že davno – precej razvpito- uvozil v svoje Mestne pse, položi orožje. Iz spoštovanja. Ne le, da s tem prizorom noče tekmovati – če si aficionado, potem takega originala ne bastardiziraš, ampak ga sublimiraš, kar pomeni, da iz njega potegneš tisto, kar je v njem večje od njega samega. Pač tako, kot je Tarantino v Neslavnih barabah iz špageti akcije Pet zaznamovanih, posnete leta 1977, potegnil tisto, kar je bilo v njej večje od nje same. ln Django brez okovov izgleda kot prequel Neslavnih barab, le da naciste zamenjajo sužnjelastniki, ameriški rasisti, okej, ameriški nacisti. /../ ln ne boste verjeli, koliko krvi je v enem rasistu. Kar seveda govori o tem, koliko krvi so rasistični kapitalisti spili sužnjem, nevidnim delavcem 19. stolerja. Sužnjelastništvo je bila nevidna roka trga, rasizem pa je bil neoliberalizem 19. Stoletja. In Tarantino lepo pokaže, da rasizem ni le eksces kapitalizma, le njegova sociopatska anomalija, ampak njegovo srce.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»A dejstvo je, da večina kritike tega filma leti na primerjavo s prejšnjimi Tarantinovimi mojstrovinami, zunaj tega konteksta pa je Django še zmeraj izjemen film, zanimiv, humoren, nasilen, napet, premišljeno sestavljen in čudovito odigran. Skratka, film Quentina Tarantina, ki bo navdušil večino njegovih oboževalcev in pritegnil nove.«
– Igor Harb, Vikend
»Vdani tarantinofili, ki bodo šli v kino po novo dozo svoje “najljubše droge”, ne bodo razočarani: čudovito tempirane akcijske sekvence,visokostiliziran kič, fantastično – in popolnoma anahronistično – glasbeno podlago (resno: sužnji na neki točki korakajo v ritmu hip-hopa), provokativne dialoge in seveda radodarno razmetavanje s trupli se da mirno odkljukati.«
– Ana Jurc, MMC RTV
»V trenutku, ko se film znajde na plantaži Candyland, ko platno prevzameta Leonardo DiCaprio in Samuel L. Jackson, ko se scenarij posveti nenavadni kakofoniji odnosov, ko še režija in igra zaplešejo v hudičevem plesu preigravanj med sužnji in lastniki, tedaj ta slika (z veliko pomočjo glasbe) premore moč, ki je nobena racionalizacija ne doseže.«
– Peter Zupanc, Primorske novice
»Tarantino se s kupom napak in nedoslednosti Djanga brez okovov ne obremenjuje. Ves vložek je še enkrat stavil na bombastične domislice, filmofilske akrobacije, senzacionalistične efekte, črn humor, ekscesno nasilje, obešenjaške dialoge, učinkovito glasbo, absurdne situacije, nesramne provokacije – in dobil. Hitropotezni in gostobesedni režiser je še enkrat zadel v črno in dostavil še eno anarholiberalno provokacijo, sicer ne tako kompaktno kot Neslavne barabe (Inglourious Basterds, 2009), a še vedno izvrstno.«
– Zoran Smiljanić, Ekran