»Francija leta 1943, v času nemške okupacije. Kitarist in skladatelj Django Reinhardt vsako noč navdušuje pariško občinstvo s svojim duhovitim in živahnim ‘romskim svingom’. Medtem ko se številni njegovi rojaki soočajo z rasističnim preganjanjem in umirajo v koncentracijskih taboriščih, je glasbenik prepričan, da je zaradi svoje priljubljenosti varen – vse dokler predstavniki nacističnega propagandnega stroja ne zahtevajo, da se odpravi na turnejo po Nemčiji, s čimer naj bi pomagal preprečiti vpliv ameriške ‘črnske glasbe’. Django jih zavrne. /…/ Étienne Comar v svojem režijskem prvencu nariše portret nekonvencionalnega umetnika in svobodnega duha /…/.«
– Berlinale
»Hotel sem posneti portret glasbenika, ki se znajde v posebno zapletenem zgodovinskem obdobju. /…/ Ko sem se poglobil v Reinhardtovo življenje, sem našel prav tiste teme, ki sem jih želel raziskati. Kaj pomeni biti umetnik v težkih časih? Ali se kot glasbenik lahko izogneš politiki /…/ ali pa je nastop že sam po sebi politično dejanje? /…/ Ugotovil sem, da je bilo obdobje v marsičem podobno današnjemu: begunci, svoboda gibanja, položaj umetnikov, dilema glasbenikov, ali naj igrajo pred občinstvom, ki ima prepričanja, s katerimi se ne strinjajo … /…/ V romskem jeziku ‘django’ pomeni ‘zbudim’ ali pa ‘zbudim se’. Ta dvojni pomen mi je všeč: s svojo glasbo lahko prebudim druge ljudi, pa tudi sam se predramim. Glede na to, kako se prebudi zavest v našem glavnem liku, se nisem mogel upreti temu naslovu.«
– Étienne Comar